|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je Slovenija tudi dežela številnih jam? Največja jama v Sloveniji je z 20 km rovov Postojnska jama, ki je tudi po svoji lepoti gotovo ena najlepših jam na svetu. Najgloblja jama je jama Čehi 2, ki sega 1502 m globoko. Najbolj strma pa je gotovo jama Vrtiglavica, katere enotno brezno pada kar 643 m in je najbolj globoko enotno vhodno brezno na svetu! V Sloveniji najdemo tudi najstarejšo turistično jamo na svetu - jama Vilenica je vodene oglede nudila že v 17.stoletju. Škocjanske jame pa so se zaradi svoje naravne lepote uvrstile tudi na seznam naravne in kulturne dediščine UNESCA.
|
|
Belin
Belin, Belen, Belenus ali Belina, je bil starodavni bog Venetov, Sloventov,
Slovenov ali (Slo)Vendov. Pričevanja o tem straroslovenskem bogu najdemo že
v rimskih virih. Belin je bil bog sonca in svetlobe. Častili so ga v večih
rimskih provincah, vselej tam, kjer so dokazano živeli Veneti. Zanesljivo
tudi v Noriku (poznejši Karantaniji) in v pokrajini Veneto. Belin je bil
bog Noričanov, kot izrecno piše Tertulijan (2. stol. po Kristusu ) in je
tudi dejansko dokumentiran na napisih z območja Viruna, kjer so le-ti
živeli. V mestu Oglej, ki je bil središče venetskih Karnov, je bil tudi v
času Rimljanov zavetnik mesta. Kot takšen je mesto branil pred napadi
sovražnikov in drugimi nevarnostmi, ki so pretile njegovim prebivalcem.
Simon Rutar v svoji Zgodovini Tolminskega (1882) omenja, da so
tamkajšnji ljudje verovali v Belina, ki so ga imenovali "sveti" in verjeli,
da je z njegovim "ključem" mogoče ozdraviti slepoto. Rutar ob tem dodaja, da
gre za slovensko različico rimskodobnega Belina/Belena, ki je bil pomembno
božanstvo Karnov in zavetnik Ogleja, kjer je imel tudi več svetišč. Kaj več
znanja in informacij o Belinu, pa Rutar takrat seveda ni imel.
Izredno zanimiv v zvezi z Belinom je tudi rokopis patra Marka
Pohlina, ki je v letu 1770 začel pisati prvi del »Kranjske kronike«. Leta
1780 je napisal tudi drugi del Kranjske kronike. V predgovoru pisec opozarja
na silne težave, katere je imel pri sestavi prvega dela, »kjer sta mu le
svetli podobi Belina in Berona razširjali luč okrog in okrog razprostirajoči
se nočni temini. V novejši bode uže svetila jasnejša luč«. Prvi del kronike
se je nanašal na obdobje, do Kristusovega rojstva, drugi pa do leta 55 po
Kristusu.
Uradna znanost poskuša zagovarjati trditev, da gre v primeru Belina
nedvomno za keltsko božanstvo, po dosedanjih ustaljenih razlagah za boga
svetlobe in sonca, najnovejša etimološka dognanja pa bi naj kazala, da je
bil Belin predvsem povezan z vodo, torej nedvomno tudi z zdravilstvom. Toda
že samo ime božanstva zveni popolnoma slovensko in niti malo ne keltsko. V
tem smislu seveda v popolnosti spominja na Belega boga iz širše slovanske
mitologije, ki pa za razliko od Črnega boga, nikoli ni bil dokumentiran. Je
pa res, da seveda v tem kontekstu ne gre skupaj z uradno teorijo, saj po
njej Slovenci in nasploh Slovani še nismo prebivali v teh krajih. Zato
uporabljajo deželna imena za ljudstva, ki so ga častila, npr. Noričani (v
Noriku), pa Karni (v Karniji), in Veneti (v Venetu). Nato pa vse skupaj
preprosto pripišejo Keltom, ki so že dokazano pojem, ki je bil prevečkrat
istoveten z Veneti.
Zagovorniki priselitve Slovencev, zmeraj ko ne vedo kako
bi pojasnili kakšno protislovnost v svoji teoriji, potegnejo na dan Kelte in
jim pripišejo nekaj, kar jim zagotovo ni moglo pripadati. Razen, če seveda
tudi Kelti niso bili le eden izmed stanov ali družbenih razredov pri
Venetih. Vemo namreč, da imajo Kelti pogosto povsem slovenska imena, kot
npr. eno izmed keltskih plemen, ki so ga imenovali Boji in je zelo blizu
slovenskima besedama bojevnik in boj, prav po tem pa je bilo to »keltsko«
pleme tudi najbolj znano.
Zanimivo je, da se je simbolika Belina ohranila tudi pri romaniziranih
venetskih ljudstvih, zlasti v pomenu LEP. Romanizirani Veneti niso prevzeli
latinskege besede pulcher, ki pomeni lep, temveč besedo bello - lep. Ta ista
ljudstva tudi niso uporabljala latinske besede bellum, ki pomeni vojno!
Očitno je bila simbolika Belina globoko zakoreninjena v njih. Predstavljal
jim je nekaj lepega, svetlega, belega, nikakor pa ga niso videli v zvezi s
temno stranjo – vojno.
Boga Belina so naši predniki častili na sončnih, svetlih krajih,
takšnih, ki so bili vzvišeni nad okolico in od koder se je videlo daleč
naokrog. Bogu Belinu so na višave prinašali kot žrtev svojo vdanost in svojo
voljo, ki je bila potrebna za premagovanje telesnega napora na svoji poti
do svetišča. Zanimivo je tudi, da je bilo na enem izmed mest svetišč
staroverskega Belina, pozneje zgrajeno svetišče, posvečeno svetemu Bellinu
(glej ilirske in rimske napise). Vsekakor je zanimivo tudi to, da smo
Slovenci eden redkih narodov, če ne celo edini, ki je svoje prve krščanske
cerkve postavil visoko v gorah, kar nedvomno kaže na to, da so naši
predniki, še dolgo po prevzemu krščanstva ostali zvesti svojim prejšnjim
navadam in tradicijam.
Arheologi so ob svojih izkopavanjih našli že več kipov Belina, enega
izmed njih, tudi v soški dolini. Prav v predelih ob gornji Soči, pa se je
vse do današnjih dni ohranila tudi pripovedka o Belinu, ki z nebeškim
ključem ozdravlja oči. Belina so našli tudi pri kopanju temeljev za
televizijski oddajnik Monteneron, na višini 1526 m. Šlo je za bronasti
Belinov kipec z žarki. Kipec Belina pa so našli tudi ob izkopavanju na
Ljubljanskem gradu in kot v posmeh, tudi na dvorišču SAZU v Ljubljani. Oboje
kaže na to, da je tudi v Ljubljani bilo nekoč eno izmed središč čaščenja
venetskega božanstva Belina. Še več najdb podob ali kipcev Belina pa lahko
pričakujemo, ko bodo strokovnjaki začeli odkopavati številna gradišča kultur
Villanova, Este, Hallstat in drugih, ki so zapuščina naših venetskih
prednikov.
|
|
|
|
|
|
