|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je Ustoličevanje knezov in vojvod na Gosposvetskem polju, vselej potekalo izključno v slovenskem jeziku, vse do leta 1414, ko je bil ustoličen zadnji knez – Ernest Železni. Kasneje je do leta 1651 je potekal poklon deželnih stanov vladarju na Vojvodskem prestolu v slovenščini, nato pa do 1728 v deželni hiši v Celovcu. Prav tako v slovenščini!
|
|
Atila in slovenska kraljica
Kralj Atila je znan tudi beneškim Slovencem. Po Furlanskem je razdejal vse cerkve, gradove ter dve stari mesti, Čedad in Oglej. Tudi Gronumberg (Kromberk), kjer so bivali krvoločni plemiči, je zrušil v prah. Le čedadska slovenska kraljica se je pred njim rešila v Landarsko jamo. Dočim so morali njeni ljudje stati noč in dan na straži, je ona phala žito v stopi in pripravljala testo za kruh. Že so mislili Huni, da so oblegance izstradali, ko je vrgla kraljica vrečo zrnja mednje, rekoč: »Če me oblegate še toliko let, kolikor je zrn v tem žaklju, mi ne morete do živega.« Nato so Huni zgubili pogum in odšli. Tako je slabotna žena ugnala Atilo, bič božji.
Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 271, št. 243/III.; Vir: Mailly, Mythen 87.; Vir: Simon Rutar, Ljubljanski zvon 1883, 252-3. Razširjeno po Tolminskem in Benečiji. Povest o Atili iz Tarčenta je priobčena tudi v Pagine friulane X, 117.
Med Slovenci na drugem koncu današnjega narodnostnega ozemlja pa sta se ohranili drugi dve bajki o Atili, ki še dodatno utrjujeta slovenski ljudski zgodovinski spomin o hunskem voditelju.
I. Četrt ure od kapelske cerkve blizu Radgone je proti jugoizhodu kraj, ki ga ljudstvo imenuje Gradišče. Leži na majhni višini je obdan z jarkom in obrastel z mogočnim bukovjem. O tem Gradišču pripoveduje narod, da je bil grad, ki je stal na tem mestu, prvotno last grofa Kocijana ali Kacjana, ki je gospodoval tej okolici. Ko je grof Atila prilomastil v te kraje, se je Kocjan, videč, da ni moči ubraniti se silovitemu Hunu, skril in sicer skozi skrivna vratca v votlino, ki jo je imel nalašč za kako silo pripravljeno poleg svoje spalnice. Atila pride v grad, pa grofa ne najde. Slutil pa je, da ni daleč; zato se umakne z gradu v bližnji gozd in čaka, da bi grofa dobil z zvijačo v pest. Nekoč nenadoma pridrvi pozno v noči na grad. Grof je imel komaj toliko časa, da je skočil s postelje ter zbežal v svoje skrivališče. Atila pride v sobo in najde posteljo razpravljeno; ko jo potipa, je bila še topla. Sedaj je videl, da je grof nekje v bližini; začne preiskovati grad in končno zasledi grofa v njegovi votlini. Ubije ga in se polasti gradu. V tern gradu je potem bival in tudi umrl. Pokopali so ga med Muroj in Dravoj v zlati, srebrni in železni krsti; a da nihče ne bi vedel, kje počiva hunski vladar, so pokopali vse pokopiče. Od gradu ni nikakega sledu več, le v zemlji se še nahaja opeka in kamenje. Še danes na tem groblju straši.
Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 271, št. 243/I.; Vir: Zapisal »Mejaš« v Popotniku 1884,140.
II. Nedaleč od Kapele stoji precej vzvišen hribček, ki mu Ijudstvo pravi Gradišče ali Šutjov gaj. Pravijo, da je tu stal nekdaj lesen grad, v katerem je stanoval Atila, kralj Hunov. S svojo nešteto vojsko je ropal in požigal daleč naokrog. Kogar je ujel, je moral z njim v sužnost. Na veliko žalost njegovih vojakov je Atila nagloma umrl. Njegovo truplo denejo najprej v zlato trugo ali krsto, to v srebrno, obe pa v železno ter ga pokopljejo med tremi hrasti v Šutjovem gaju. Atilov duh pa ne more najti miru, ker so ga ujeti sužnji zakleli. Na njegovem grobu gorita vsako noč dve beli sveči in Hudič suši na beli rjuhi denarje. Atila jih mora sipati v podzemeljsko klet, ki je globoko pod grobom, napolnjena s samim srebrom in zlatom. Opolnoči prilezejo iz zemlje grozovite kače ter nastane strašen šum in hrum. Hudi duh naglo spravi vso ostalo srebrnino in zlatino, ki si jo namah naloži Atila. Z njo izgine v podzemeljsko klet, kjer tako rjovi, da mimoidočega človeka obide strah in groza. Kdor bi pa zašel o tej uri h grobu, bi ga Atila raztrgal na sončni prah. Tudi podnevi nima Atila pokoja; prikazuje se ljudem kot lepo opravljen lovec. Oblečen je v zeleno obleko, na glavi pa nosi črno kapo, koje ščit je tako svetel, da Atili ni moči dolgo gledati v obraz. Kogar sreča, gre molče mimo njega, a nikomur ne stori nič žalega.
Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 271, št. 243/II.; Vir: A. Vogrinec, Letno poročilo nar. šole v Ljutomeru 1891.
|
|
|
|
|
|
