| |
| | | | | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da imamo Slovenci Nobelovega nagrajenca? Friderik Pregl je leta 1923 dobil najvišjo nagrado za zasluge za človeštvo, na področju kemije.
|
|
Albin Belar
Seizmolog, naravoslovec, naravovarstvenik, izumitelj žepnih radijskih
sprejemnikov in začetnik radijskih oddaj na slovenskem.
Albin Belar se je rodil v Ljubljani, 21.februarja 1864. Bil je sin
skladatelja Leopolda Belarja. Po končani Ljudski šoli je v Ljubljani
obiskoval Realko. Tam je l.1883 maturiral, nato je študiral na Visoki
tehniški šoli na Dunaju in v Gradcu ter na univerzi na Dunaju, kjer je
postal profesor za kemijo in naravoslovje.
Med študijem je poslušal
predavanja iz seizmologije ter po študiju odšel na daljše študijsko
potovanje po Italiji, Franciji in Nemčiji, kjer je spoznal pomembne
naravoslovce tistga časa. Leta 1890 je doktoriral. Kmalu je bil imenovan za
asistenta za kemijo in naravoslovje na mornarski akademiji na Reki. Tam se
je ukvarjal s kemijsko tehnologijo in z drugimi znanostmi. Iz ocene
njegovega dela, ki jo je izdalo poveljstvo akademije je razvidno, da je bil
Belar odličen in vsestranski samostojni znanstvenik.
Leta 1896, po močnem ljubljanskem potresu, se je vrnil v Ljubljano in začel
poučevati kemijo in naravoslovje na ljubljanski realki. Bil je tudi sodni
izvedenec za kemijo in kustos zbirke kemijskih učil. V takrat najbolj znanih
znanstvenih revijah je objavljal razprave s področja kemije, mineralogije,
geomorfologije, z največjo vnemo pa se je posvečal seizmologiji.
1897. leta je ustanovil prvo potresno postajo na slovenskem in v tedanji
habsburški monarhiji nasploh ter s tem postavil temelje seizmologije v
tedanji državi, Ljubljano pa dvignil na raven pomembnega središča evropske
seizmološke znanosti. V naslednjih letih je potresno postajo izpopolnil z
doma narejenimi potresomeri, pravil jim je "tremomeri". V začetku 20.
stoletja so bili njegovi potresomeri najboljši na svetu.
O potresnih meritvah je pisal v mednarodno strokovno časopisje, v letih
1901-1910 pa je sam izdajal mesečnih "die erdebenwarte" s prilogo
"neueste erdebenachrichten" in še posebno revijo "monatsmitteilungen" v
kateri so bila kronološko analizirana vsa opazovanja njegove seizmološke
postaje. Njegove revije so bile poleg neke japonske publikacije najstarejše
periodične publikacije znanstvene seizmološke stroke na svetu!
Belar se je ukvarjal tudi z drugimi področji naravoslovja: kemijo,
mineralogijo, geologijo. Ukvarjal se je tudi s tehniko. Bil je izumitelj
žepnih radijskih sprejemnikov in postal začetnik javnih radijskih oddaj na
slovenskem. Bil je tudi velik ljubitelj gora in prvi predlagatelj zaščite
doline triglavskih jezer. Poleg ljubljanske seizmološke postaje je Belar
namestil tudi več seizmografskih aparatov na Češkem. Njegovi seizmografi so
poleg potresnih pojavovo kot kratko-periodične naprave beležili tudi
mikroseizmični nemir. Med 1.svetovno vojno so z njimi na soški fronti
ugotavljali lego podzemeljskih rovov na sovražnikovi strani.
Leta 1919, ko je srbski okupator ukinil slovensko narodno vlado ter s
hinavskimi manevri prevzel oblast v Sloveniji, so srbske oblasti označile
znanstvenika Belarja za slovenskega nacionalista, ga vrgli iz lastnega
stanovanja v Ljubljani, mu zaplenili vso opremo za znanstveno delo, mu
zaplenili celotno knjižnico ter arhiv in vse odpeljali v Srbijo v Beograd in
tam uničili. Poleg tega so Belarja prisilno upokojili in ga nenehno
šikanirali.
Kljub vsej nehumani agresiji zoper njega pa Belar ni odnehal s
svojim človekoljubnim delom. Umaknil se je v svojo družinsko vilo v Podhom
pri Bledu, kjer je imel neko manjšo zasebno potresno opazovalnico ter se še
naprej trudil razvijati svojo znanost. Zavzemal se je tudi za varstvo okolja
ter o vsem veliko pisal in objavljal, kar nakazuje na njegovo vztrajnost,
slovensko nezlomljivost in življenjski optimizem. Po letu 1930 je zbolel in
svojega novega observatorija ni mogel več voditi. Ker so ga jugoslovanske
(velesrbske) oblasti nenehno preganjale in ustrahovale ter mu onemogočale
njegovo znanstveno delo, se je hudo bolan zatekel k prijateljem v Polom pri
Kočevju. Tam je 1.januarja 1939 umrl.
Ker je bil pomemben, ugleden in zaveden Slovenec, mu spoštovanja nista
izkazovali ne stara, ne komunistična Jugoslavija.
|
|
|
|
|
|