SLOVENCI-Slovaki-Slovinci-Slavonci-Dalmatinci-Hrvati
V današnjem času je za marsikoga naravnost nerazumljivo dejstvo, da nas
Slovence zamenjujejo s Slovaki in Slavonci, Slovenijo pa s Slovaško ali
Slavonijo. S Slovaki nas druži tudi skoraj enaka belo-modro-rdeča zastava,
ki se razlikuje le v grbu oz. znaku na njej. In ne samo to. Druži nas tudi
lipa kot nacionalni simbol. V nadaljevanju bomo videli, da je skupnih točk
še precej več. Da bi se izognili zamenjavi, so se pojavili celo predlogi, da
bi poleg zastave spremenili kar ime Slovenija. Pri tem se je resnično treba
spomniti od kod prihajajo takšne in podobne ideje. Komisija za spremembo
nacionalnih simbolov, pod taktirko liberalca Jožefa Školča, je na natečaju
izbrala popolnoma nesprejemljive ideje oblikovalcev, ki z zgodovino
Slovencev nimajo resnično nikakršne povezave. Kakor da bi se zgodovina
Slovencev in Slovenije pričela komaj pred trinajstimi leti. Pustimo ob
strani dejstvo, da je prvo nagrado in s tem nekaj milijonov tolarjev prejel
Srb Jovanović, ki živi v Skandinaviji, čeprav že to ogromno pove. Bistvo
takšnega in podobnih razpisov, je prepričati Slovence, da nimamo nobenih
zgodovinskih simbolov in smo torej nezgodovinski narod. Posledica tega pa
je, popolnoma negativen in neprimeren odnos Slovencev do svojih državnih
simbolov. Neprimerni se zdijo tako zastava, kot grb oziroma bolje rečeno
znak ter navsezadnje celo himna. Če smo lahko še pred 20 leti lahko povsod
videvali izobešene jugoslovanske, pa tudi socialistične slovenske in še
kakšno drugo zastavo, je dandanes ob raznih praznikih precej drugače.
Državljani Slovenije imamo v večini nezadostno razvito državljansko zavest,
za kar je v prvi vrsti kriva slovenska vladajoča politika, ki se naravnost
trudi to zavest zatreti že v kali. V današnji multietnični družbi in
Evropski uniji pa ima lahko to za naš narod katastrofalne posledice. Namesto
da bi se naši politiki potrudili zgraditi takšno slovensko državo, na katero
bi slovenski državljani bili ponosni in ki bi jo končno vzeli za svojo, se
od njenega nastanka dalje z vsemi silami trudijo prav nasprotno. Če nekdo,
ki se je leta 1991 boril za slovensko državo popolnoma razočaran reče, da mu
je žal, ker se je takrat sploh boril, pomeni to zadnji kritičen preplah. In
nad tem se je resnično vredno zamisliti! Zakaj nas torej tujci zamenjujejo
in zakaj sploh ideje o spremembi imena naše države? Žal so naši politiki
naredili izredno malo za promocijo države Slovenije, ker njihova hlapčevska
miselnost za kaj drugega niti ni sposobna. Ker so vsi po vrsti v službi
nekih tujih ideologij in namesto slovenskih, zastopajo tuje interese, jim
takšno stanje tudi odgovarja! Vendar pa zamenjava Slovenije s Slovaško ali
Slavonijo ni in niti ne more biti nič čudnega. Čudno bi bilo prav to, da nas
ne bi zamenjevali! Obe deželi ali državi sta namreč le pokrajini, kjer je
nekoč živel isti narod, namreč slovenski! Poglejmo Slovensko-slovaški slovar
(Viktor Smolej, DZS, Lj 1983), na strani 446. Tam najdemo pojme Slovak,
Slovakinja, Slovaščina itd. Slovakinja je tako v slovaškem jeziku Slovenka,
slovaščina slovenčina, Slovaška Slovensko, Slovaški pa Slovenski
(Slovensky). Ugotovimo torej, da Slovaki sami govorijo slovensko (ne
slovaško!) in da tudi svoji državi pravijo Slovensko oz. uradno Republika
Slovenska. Kako pa potem imenujejo Slovaki nas Slovence? Zanimivo je, da nas
imajo za Slovince. Sami nas torej ločijo tako, da e spremenijo v i. Slovenec
tako postane Slovinec, Slovenka Slovinka, slovenski slovinski, Slovenija
Slovinsko, Slovenščina pa Slovinčina. Podobnost med narodoma in državama je
torej ne samo v zastavi ampak tudi v originalnem imenu (v imenu ki ga
uporablja zase in za druge narod sam, op.p.) Republika Slovenija in
Republika Slovenska. Kako razložiti neizpodbitno dejstvo, da se oboji ženimo
s Slovenkami, da oboji govorimo slovensko in da oboji živimo na Slovenskem?
Povsem preprosto - z zgodovinskimi dejstvi! Že v času kralja Sama, torej v
letih 623 do 658, smo živeli v skupni državi, ki so jo sestavljale
Karantanija, Panonija, Rakoška, Moravska in Češka. V Karantaniji, Panoniji,
Rakoški in Moravski smo takrat živeli Sloveni ali Slovenci in smo vsi
govorili slovensko ter imeli skupnega kralja Sama. Veliko slovensko
kraljestvo, ki je pod Samom kljubovalo tako Frankom in Bavarcem, kot tudi
Obrom, pa je po kraljevi smrti spet razpadlo na manjše kneževine. Te so se
nato same zase upirale vsiljivim tujcem. Največjo nesrečo za slovenske
kneževine je prinesel konec 9. in 10. stoletje. Takrat so na ozemlje
takratne Panonije in Moravske začeli vdirati Madžari, ter osvojili in
zasedli velik del Panonije. Na ta način je bil zabit klin med Moravce in
Karantance, kajti s severozahoda so v Rakoško vedno bolj prodirali tudi
Bavarci. Panonija je počasi postala vse bolj Ogrska oz. Madžarska. Sčasoma
so ostali le njeni robovi kot so današnje Porabje, Prekmurje, Medmurje in
Slavonija ter Srem. Stoletni stik med 'zahodnimi Slovenci' (Slovinci) in
'vzhodnimi Slovenci' (Slovaki) je bil na ta način dokončno prekinjen, kljub
temu, da smo še dvakrat bili pod skupnim slovensko-češkim kraljem. Seveda je
na ta način bila prekinjena tudi jezikovna vez. Zato smo oboji razvili svoj
knjižni jezik in zlasti vsak svojo pisavo, ki se logično razlikujeta med
seboj. V teh tisoč letih ločenega življenja, pa se je tudi precej spremenil
jezik, saj smo mi prevzeli ogromno srbskih, Slovaki pa čeških besed.
Zanimivo je, da imajo Slovaki tako kot Slovenci za svojo sveto drevo Lipo, v
svojem znaku (ne grbu, op. avtorja), pa imajo tudi lipov list, kar le še
dodatno potrjuje skupen izvor. In kaj imajo pri tem Slavonci? Prvo kar imajo
skupnega z nami je poleg podobnega imena to, da je bila Slavonija del
Panonije ali pa obratno, da je tudi Panonija in z njo Slavonija bila del
starodavne domovine Slovenov, Slovencov ali Slovincev, Sloventov, Slovenetov
in še kakšno drugo ime bi lahko našli za naš narod.
Davorinu Martinu Žunkoviču se imamo zahvaliti, da nas je opozoril na knjigo
Andrije Kačića Miošića iz leta 1756 z naslovom Razgovor ugodni naroda
slovinskoga, preko katere pa sem nato našel še knjigo Matije Antuna
Reljkovića z naslovom Satir iliti divji čovik iz leta 1762. Reljković je bil
izredno ponosen na to, da je Slavonec in je svoji deželi napisal pesem z
naslovom 'Satir piva u verše Slavoncem' (satir poje v verzih Slavoncem), v
kateri predstavlja Slavonijo kot zemeljski raj. Čeprav je pesem izredno
težko prevesti, bom to poskusil na svoj laični način. Pomembno se mi zdi
namreč njeno sporočilo, zato mi naj bralec ne zameri nestrokovnega prevoda.
'Slavonija, zemlja (država, dežela) plemenita,
pravijo da si lepo (uzorita?),
okrašena z zelenimi gorami,
obdana s štirimi vodami.
-----------------------------
Imela si pred tem junake,
kot pravijo pisma in kronike,
kateri vedno slavno so se bojevali,
in to ime Slavonci so dobili,
z Aleksandrom Makedonskim,
ki jim je dal dovoljenje
in v pismu je tako govoril:
'da nihče pozneje ne bo mogel reči,
drugo, kot da ste nam bili pomočniki
in sloveli kot hrabri vojaki,
ker ste nam vedno bili zvesti,
prebivajte mirno v kraljestvi'.
-----------------------------
Potem čez mnogo časa,
so spremenili tudi mnogo imen,
ker v začetku so SLOVINCI se imenovali,
da kasneje v Slavince bi se preimenovali.
Je od slova (črke) to ime prišlo,
al od slave poimenovanje,
se ne ve, ker bilo je davno.
Ilirija potem postane in
kraljevati nad Slavinci začne.
Takrat jih Iliri imenujejo
in jim to ime nadenejo.
Potem spet cesarji iz Rima,
dobijo vso Slavonijo in Srem,
spremenijo ime Slavonija
ter jo imenujejo Savska Panonija,
v države narod razdelijo
in mu različna imena dajo.
Toda to posebej treba znati (vedeti),
da ti bili od vseh njih so mati:
od češkega in poljskega,
od vandalskega in hrvaškega,
od moravskega in moskovskega,
od slovaškega in bosanskega,
dalmatinskega in srbskega jezika -
to naj tebi bo ponos.
Pa ko nekoč so imeli mir,
prevzeli zakon in krščansko vero,
imela si knjige in nauke
od Cirilove in Metodove roke
pa še svetega Hieronima
Slavonija dosti knjig ima,
ki so rimskega papeža molili,
in slavonsko vam mašo vodili
ter ure v slavonščini peli.
Dalmatinci to še zdaj imajo.
Zanimiv je zlasti osrednji del te sicer precej daljše pesmi, v kateri avtor
navaja vsa mesta in trge po Slavoniji. Bistvenega pomena pri vsem skupaj se
mi zdi dejstvo, da je omenjen Aleksander Makedonski, ki je živel dolgo
preden bi se naj po uradni zgodovini na območju med Alpami, Donavo in
Jadranom naselili Slovani. Še bolj pomembna pa je omemba oz. uporaba imena
Slovinci - 'Ker v začetku so Slovinci se imenovali, da kasneje v Slavince bi
se preimenovali.' Tudi Andrija Miošić Kačić v svoji knjigi Razgovor ugodni
naroda slovinskoga, govori o Slovincih, katerih prvi kralj, da je bil
Ilirik, po katerem so se Slovinjani (Slovani) poimenovali Ilirci. Miošić
Kačić v svojem delu uporablja naslednje izraze - Slovinci, Slovinjani,
slovinski. Najlepše nam njihov pomen ponazori naslednji stavek: 'Drugi
Slovinjani, imenovani Ardjeji in Palari, udarijo na Slovince dalmatinske, ki
so bili Rimljanom podložni in jih sovražno zasužnjijo.' Na drugem mestu
spet pravi 'Pride v tem času slovinski kralj Ostroilo v Dalmacijo ter
izžene stare Slovince iz slovinske države, svoje pa znova naseli.' Na
tretjem mestu pa pravi: 'Pridejo Rvati z Babine gore in izženejo stare
Slovince, naselijo rvatsko zemljo (pri tem misli na ozemlje prve hrvaške
države, ki je sicer nastalo kakih 300 let pozneje in je bilo mnogo manjše od
današnjega, op. p.), a imenujejo se Rvati po banu Rvatu, ki jim je vladal.'
Kačić Miošić očitno ločuje med Slovani, Slovinci in tudi Rvati (Hrvati). Za
Slovane uporablja izraz Slovinjani, Slovinci so Slovinci, medtem ko je izraz
slovinski nedorečen, saj ga včasih uporablja za Slovince, drugič pa tudi za
Slovane. Rvate oz. Hrvate popolnoma loči, kot samostojno ljudstvo in jih
omenja šele v letu 639, medtem ko o Slovincih govori že 2000 let prej. Prav
tako posebej pove, da so Rvati tega leta izgnali stare Slovince in se sami
naselili na njihovem ozemlju. Kdo so torej ti Slovinci, ki so živeli v
Slavoniji oz. Panoniji in Dalmaciji, pa so jih drugi Slovinjani oz. Slovani,
posebej pa še Rvati, od tam pregnali v 7. stoletju?! Oba pisca sta se
zavedala da sta Hrvata, čeprav sta oba očitno imela tudi pozitiven oz.
naklonjen odnos do Ilirizma. Zakaj torej uporabljata različna imena za
pripadnike nekega naroda, če bi dejansko šlo za en in isti narod. V slovarju
namreč Josip Vončina tolmači izraze precej čudno - Slovinkinja je po
njegovem Slovinka; Hrvatica. Slovinski bi naj bil slovinski; slavonski;
hrvaški, Slovinjanin pa Slovinac; Hrvat. Izraza Slovinci, ki je eden izmed
najpogosteje zapisanih pa sploh ne prevede, vendar si ga najbrž tolmači kot
Hrvati. Toda kako bi izgledal stavek 'Pridejo Hrvati z Babine gore in
izženejo stare Hrvate ter naselijo hrvaško zemljo?' Še bolj čudno se sliši
prevod 'pesmi od Radoslava', v kateri govori o slovinskem kralju Radoslavu
ter njegovem sinu Cijaslavu. Pravi namreč, da je takrat iz slovinske države
izstopila 'Lika in Krbava, plemenita hrvaška država'. Oče, kralj Radoslav
svetuje svojemu sinu Cijaslavu: 'Cijaslav, dragi otrok moj, vzemi sinko
polovico (slovinske vojske, op. p.) vojske in na njenem čelu pojdi na
Hrvate.' Cijaslav je nato razbil vojsko hrvaškega bana Selimira. Poznejši
hrvaški pisci in tolmači obeh del, tako Miošić Kačića, kot tudi Reljkovića,
preprosto namerno spregledajo ta dejstva in iz Slovincev naredijo Hrvate.
Toda dokazi o tem kdo so Slovinci, obstajajo še dandanes. Vzhodni Slovenci
(Slovaki), pa tudi Čehi še vedno imenujejo nas Slovence prav Slovinci! Torej
so tisti 'stari Slovinci', ki so jih v Slavoniji in Dalmaciji pregnali ter
asimilirali drugi Slovani in pa Hrvati dejansko naši predniki Slovenci!
Seveda tega nihče, razen Davorina Martina Žunkoviča, sploh nikoli ni
obravnaval, ker ni bilo v skladu, niti s teorijo o prihodu Slovanov v 6.
stoletju, niti s panslovansko oz. južnoslovansko teorijo o troedinem narodu
Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vsi so nam kazali edinega narodnega sovražnika
le na severu (Nemci) in zahodu (Italijani), kar vsekakor drži, hkrati pa
pozabili na vzhod (Madžari) ter zlasti na jug (Hrvati, Srbi in Turki ali
Muslimani).
Tako Kačić kot Reljković tudi pišeta v ikavskem dialektu, kjer se črki e in
i pogosto menjavata in res ni težko na ta način zamenjati Slovence in
Slovince. Kar se same Slavonije tiče, pa govori v prid tezi, da se je nekoč
v bistvu imenovala Slovenija dvoje dejstev. Prvo dejstvo je to, da je v
zgodovinskih virih Slavonija imenovana še v 16. stoletju Windischland. Vsi
vemo, da so Windischi Slovenci, oziroma da Windischland dejansko pomeni
dežela Slovencev. Drugo dejstvo je, da je koren v primeru Slovenije sloven
in slovo ali črka oz. beseda sloviti (govoriti po naše), v primeru Slavonije
pa slaven in slava. Če vemo, da smo Slovenci skoraj dosledno uporabljali
zase in nam sorodna ljudstva ime Sloven in Sloven(c), praktično do sredine
19. stoletja, od takrat pa vse pogosteje besedo Slovan ali Slaven oz. Slava
in Slavjan, pod vplivom panslovanske ideje, postane razlaga še bolj logična.
Posebej bi bilo potrebno na novo preučiti poglavje Ilirizma v 19. stoletju
in sicer v luči novih dejstev o Venetih, Ilirih in prihodu Slovanov v 6. in
7. stoletju na področje osrednjega in južnega Balkana ter v Panonsko nižino.
Prav tako pa je potrebno na novo obdelati celotno slovensko zgodovino na
ozemlju Panonije (vključno s Slavonijo) in Dalmacije. Navedbe, da je iz
slovinske (beri slovenske) države izstopila Lika in Krbava, plemenita
Hrvaška država, so že same zase zadosten razlog za podrobnejšo preučitev
slovenske in hrvaške zgodovine. Še bolj pa to pride do izraza, ko pogledamo
razlage hrvaških piscev pri teh in podobnih navedbah. Na primer kajkavskega
pisca Jurija Habdelicha Hrvati po hitrem postopku spremenijo v Jurija
Habdelića. Še bolj zanimivo je kako tolmačijo njegov »Dictionar ili Reči
Slovenske zvečega vkup zebrane v red postavljene i Diachkemi (latinskemu
op.p.) zlahkotene trudom Jurja Habdelicha, mašnika tovaruštva Jezusovoga, na
pomoč napredka v Diachkom (latinskem) nauku Školneh mladenčeu Horvatskoga i
Slovenskoga naroda«. Rečnik ali slovar, v katerem najdemo praktično same
slovenske besede, ki so še danes večinoma v uporabi v prleškem, haloškem in
prekmurskem narečju, je bil natisnjen v Nemškom Gradcu leta 1651. Ker se jim
seveda Habdeličeve navedbe samim zdijo nekoliko »čudne«, v letu 1989
tolmačijo njegove besede tako, da »reči slovenske« pomeni hrvatske
kajkavske, saj da se je takrat slovenski jezik imenoval kranjski. Kot da bi
avtor teh besed (Vladimir Horvat) v letu 1989 ne vedel, da je Trubar že sto
let prej pisal o slovenskem in ne kranjskem jeziku! Očitno ponarejanje pa se
nadaljuje tako, da Horvat razlaga, kako je slovar namenjen »mladenčem
horvatskoga (hrvaškega štokavskega) in slovenskoga (hrvaškega kajkavskega)
naroda«. Ponovno torej povsem preprosta razlaga, da slovenski pravzaprav
pomeni hrvaški jezik. Pa ne gre le za primer Habdeliča, temveč lahko tu
naštejemo še celo vrsto drugih piscev kot so Peter Petretič, Pergošič,
Vramec in Ahac Stržinar. Očitno je torej, da Hrvati dejstva zlahka
poenostavijo in potem predstavijo po svoje. Poglejmo še en primer hrvaškega
jezika v 16. stoletju. Gre za t.i. »turški glas » iz vojne krajine. Pismo je
pisano v glagolici in v »hrvaškem jeziku«. Glasi pa se tako:« To sem otil
dati na znanje, da i vi od grada do grada (mišljen je dejansko grad in ne
mesto, po.p.) po vsem Vinodolu do Tersata in na Riku i dalje na Pivku, na
Kras i tja do Ljubljane te iste oznanite, da se vsaki zna držati pripravan i
od toga čuvat se, da se ka škoda ne primeri, ino Bog z vami.« Pa primerjajmo
sedaj s tem jezik oz. takratno narečje t.i. Vogerskih Slovencev
(Prekmurcev). »Potomtoga da je od Boga tak skončano, naj mi Slovenje
nemajouči svojega lastivnoga Naroda Poglavnika pod Vogerskim Ravnanjom na
poudnešnjoj Orsačkoj (orszag pomeni kraljestvo, provinco ali regijo, op.p.)
meji mirovno, pokorno i delavno bi prebivali:dužni smo našo Kralevčino
braniti, nje dokončanja spunjavati, ino kakti verne kotrige, za svoje glave
srečo i poštenje se skrbeti.« Mislim da se bomo vsi strinjali, da je
takratno »narečje vogerskih Slovencov« manj podobno današnjemu slovenskemu
jeziku, kot pa takratni »hrvaški jezik v turškem glasu«. A vendarle se danes
prekmurska narečja uvrščajo v slovenski jezik, medmursko, kajkavsko in
nekatera druga «hrvaška« narečja pa ne. In to dejansko ni krivda samih
Hrvatov, temveč prav Slovencev ali bolje rečeno slovenskih jezikoslovcev
doma iz dežele Kranjske. Ti preprosto niso bili sposobni videti čez svoje
»kranjske meje« in dojeti, da so nekatera slovenska narečja zlasti v
področju nekdanje Panonije sicer drugačna od kranjskih, a hkrati vendarle
slovenska! To dejstvo pa so s pridom izkoristili hrvaški jezikoslovci, ki so
v nasprotju z našimi preprosto vključili slovensko kajkavsko in medmursko
narečje v hrvaški jezik. Preko jezika oziroma tudi z njegovo pomočjo pa je
današnja Hrvaška bistveno večja od Slovenije, kar je glede na začetno
hrvaško državo – Lika in Krbava, povsem očiten absurd. Pri tem pa so
postopki slovenskih politikov in jezikoslovcev, pa tudi nekaterih
kulturnikov že stoletja popolnoma zgrešeni. Poglejmo primer Štrigove in
okoliških vasi v Medmurju leta 1945. Takratni OZNOvec Zdenko Zavadlav v
svoji knjigi Matjaževa vojska na slovenskem med drugim piše naslednje:
»Cirkus je bil tudi v Štrigovi. Ti kraji naseljeni večinoma s Slovenci, so v
preteklosti stalno spreminjali svojo pripadnost, tako v Avstroogrski, v
Dravski banovini in v NDH pod okupacijo. Enkrat so bili na slovenski, drugič
na hrvaški strani. Po medvojni OF pripadnosti so bili na slovenski strani in
so tako hoteli tudi ostati. Organizirali so svoje narodne odbore, šole in
izobesili slovenske zastave. Račun brez krčmarja, tudi dveh krčmarjev! Le-ta
sta bila Kardelj in Bakarić! Štrigova z okoliškimi vasmi je hrvaška, saj v
»internacionalistični« Jugoslaviji meja itak ni važna! Izgleda da za
Slovence, za Hrvate pa je. Naši mariborski oznovci in knojevci so morali s
krvavečim srcem po posebnem naročilu Kardelja in Mačka »delati red«. Ta red
pa je bila pripojitev Štrigove Hrvaški in ustoličenje hrvaške ljudske
oblasti. Seveda pa odstranitev slovenskih zastav in napisov na krajevnih
odborih in šolah ter pregon slovenskih odborov in šolnikov. Naj
živi«bratstvo in edinstvo«! Naj živi internacionalistična KPJ!« Verjetno je
kakršenkoli komentar k temu pisanju odveč. Podobno se je odločalo tudi o
meji na morju in posledice takšnega ravnanja so vidne še danes, ko se
prepiramo za Piranski zaliv in zaselke na levem bregu Dragonje, medtem ko bi
meja morala biti vsaj na reki Mirni!
| Slovinci - naši bratia |
Vo vzdialenejšej cudzine si Slovensko zamieňajú zo Slovinskom. Žena sa u
Slovákov tak ako u Slovincov nazýva Slovenka a prídavné meno slovenský je u
oboch národov rovnaké, iba Slovinci ho píšu s mäkkým a krátkym i. Slovinsko
je prevážne hornatá krajina, podstatnú časť histórie žil slovinský ľud v
neslobode, približne od rovnakého času ako my užíva slobodu v samostatnom
štáte. Je preto načase, aby sme sa oboznámili so svojimi bratmi, ktorí
rozprávajú podobne ako Slováci.
Slovinsko, podalpskú krajinu, oddeľujú od Rakúska Karavanky, s najvyšším
vrchom Triglavom. Južnejšie sa vypínajú Julské Alpy a Savinské Alpy a ďalej
na východ Pohorie. Na talianskych hraniciach je Slovinský kras s hrebeňmi
Snežníka. Na juhovýchode, v tzv. Bielej krajine, je rovina. Za riekou Murou
je nížina tzv. Prekmurie. Nížiny sú aj pri riekach Dráva a Mura, pri Vipave,
prítoku Soče, ktorá sa vlieva do Terstského zálivu. Najväčšie jazerá Bled a
Bohinj, jaskyne Postojná a Škocjanske jame v Krase, vrchy Kranjska Gora a
Planica a prímorské letoviská Koper, Piran a Portorož, s najkrajšími plážami
na Jadrane, sú vyhľadávanými strediskami turistov.
Základom vyspelého priemyslu sa stalo prírodné bohatstvo krajiny, náleziská
uránu, olova, zinku, hnedého uhlia ale aj zásoby energie a dreva. Je tu až
15 vodných elektrární. Hlavné mesto republiky Ľubľana je vybudované na
mieste starovekej Emony. Má rozvitý najmä strojársky priemysel. V Maribore
sa vyrábajú automobily, v Jeseniciach sú železiarne, v Kidriči hlinikáreň, v
Kranji elektrotechnický priemysel a v Celji výroba šperkov. Priemysel je aj
v prístavnom meste Koper a v Novom Meste.
Slovinci majú so Slovákmi nielen podobnú hornatú krajinu, ale aj pohnutú
históriu. Predchodcovia Slovincov sa sťahovali do východných alpských
oblastí už v 6. storočí a osídlili územie až po Viedenský les. V prameňoch
sa spomínajú najprv Korutánci, ktorí v spojení s naším Samom prispeli roku
622 – 623 k porážke Avarov. V období nástupu kresťanstva, feudalizmu i
postupného ponemčovania sa spomínajú v Korutánsku – (Karantánii) slovanské
kniežatá Chotimír, Pribislav, Semika, Strojmír a Vojimír, ktorý roku 795
pomáhal Frankom proti Avarom. Porážkou Avarov sa korutánski Slovinci dostali
pod nadvládu Frankov.
Predkovia Slovincov bývali aj v Dolnej Panónii, kde susedili s našimi
starými Slovákmi. Mali tu v Blatnohrade za nášho Pribinu najprv na Frankoch
závislé, potom za Koceľa slobodné kniežatstvo. To je kus našej spoločnej
histórie. Po páde Dolnej Panónie sa v slovinských krajinách upevňoval v
podobe kolonizácie a germanizácie franský vplyv. V boji feudálov sa územie
Slovincov rozdrobilo na samostatné krajiny, Korutánsko, Štajersko, Kransko,
Istriu a Goricu. Spoločný názov Slovinska, Korutánsko, zanikol.
Za českého kráľa Otakara II., v rokoch 1270 – 1276 sa stali slovinské územia
časťou českého kráľovstva. Zvyšujúci sa feudálny útlak najmä po tureckých
vpádoch vyvolal v 15. a 16. storočí početné sedliacke vzbury. Najväčšia bola
po spojení s Chorvátmi roku 1573.
Reformácia u Slovincov umožnila vznik spisovného jazyka. Keď Napoleon
zriadil v rokoch 1805 – 1813 Ilýrsku provinciu, slovinské územia sa dostali
pod francúzsky vplyv a slovinčina sa zaviedla do škôl.
Do začiatku 16. storočia patrilo územie Slovincov do troch štátov: Nemecka,
Uhorska a Benátskej republiky, po víťazstve Habsburgovcov bolo až do roku
1918 rozdelené do Rakúska, Talianska a Uhorska.
Národné obrodenie začiatkom 19. storočia bolo spojené s bojom za politické a
národné práva. Rozvíja sa ilýrske hnutie za jednotu južných Slovanov, vzniká
časopis Kranjska čbelica 1830 – 1834 a roku 1863 Matica slovinska.
Koniec vojny priniesol Slovincom 29. októbra 1918 slobodu. Stali sa súčasťou
parlamentnej monarchie Kráľovstva Srbov, Chorvátov a Slovincov. Za kráľa
Alexandra roku 1927 dostala názov Kraljevina Jugoslavija. Nový štát mal
deväť bánovín, Slovinsko sa volalo Drava.
Medzi dvoma vojnami boli v krajine politické aj hospodárske problémy.
Šiesteho apríla 1941 Hitler napadol Juhosláviu a po jej porážke si územie
Slovinska rozdelili Nemci, Taliani a Maďari. Silné partizánske hnutie
vyvolalo roku 1941 masový odpor, ktorý vyvrcholil 29. novembra 1945
vyhlásením slobodnej federatívnej republiky Juhoslávie. Časť slovinského
územia tzv. Benátska Slovenia, Rezia, Gorica a Terst, ostala v Taliansku,
slovinská menšina ostala v Maďarsku.
Slovinčina má osem oblastných nárečí, ktoré sa členia na 46 krajových
dialektov. Základom spisovného jazyka sú centrálne dolenské a gorenské
nárečia. Najstaršie prvky slovinského jazyka, tzv. Frizinské pamiatky, sú
staroslovienske texty z 10. – 11. storočia. Spisovná slovinčina vznikla za
reformácie. Prvú slovinskú knihu, Katechizmus, vydal roku 1550 Primož
Trubar. Od neho sú aj žalmy, piesne a preklad Nového zákona. Celú Bibliu
preložil roku 1584 Jurij Dalmatin. Autorom prvého slovinského slovníka (oklo
roku 1580) a prvej gramatiky z roku 1584 je Adam Bohorič. Slovinčinu prijal
do svojho slovníka roku 1592 aj Nemec H. Malgiser.
Pri pozornejšom čítani môžeme písaný slovinský text porozumieť. Slovinčina
používa latinku a fonetický pravopis, okrem predpôn, zachovávajú svoju
podobu v každej pozícii: odrasti (odrásť) odpustiti (odpustiť), Litery y, x
sa píšu iba v cudzích vlastných menách. Inak sa píše i: riba, hipnoza, a ks:
praksa (prax). Na rozlíšenie významu sa zriedka označujú prízvuky: tók
(prúd) – tok (púzdro), úren (rýchly) – űren (hodinový). Znaky ako náš dĺžeň
a vokáň označujú dlhú prízvučnú slabiku, dĺžeň opačným smerom (tok) krátku
prízvučnú slabiku. Na mieste nášho ch a cudzieho h sa píše h, s výslovnosťou
blízkou ch: hiba (chyba), hotel. Spoluhláska j sa v spojeniach nj, lj, rj
pred samohláskami vyslovuje: volja, knjiga, morje, na konci slov j zmäkčuje
predchádzajúcu spoluhlásku: konj (kôň), kralj ( kráľ).
Väčšiu pozornosť treba venovať hovorenej podobe slovinčiny. So slovenčinou
má rovnakú výslovnosť ”v” na konci slabiky: pravda (prauda), živ (žiu –
živý). Obojperne sa vyslovuje medzi dvoma spoluhláskami: brez vpliva (bez
upliva), na začiatku slova sa vyslovuje ako u: vlak (lak), včeraj (ujčeraj –
včera). Aj spoluhláska ”l” sa často na konci slabík a slov vyslovuje ako
obojperné u: videl (videu), solza (souza).
Sú tu slová ako cvet (kvet), zvezda (hviezda), milo (mydlo), plel (plietol),
veniti (vädnúť), ktoré zachovávajú starú zmenu skupín dl, tl. Vkladné l sa
zachovalo v slovách kaplja (kvapka), zemlja a i. Ostalo tu aj pôvodné g:
noga (noha), greh (hriech), šč: ščetka (štetka). So slovenčinou má
slovinčina a iné južné slovanské jazyky rovnaké začiatočné ra- la– v slovách
ako rasti (rásť), laket (lakeť), lani (vlani), ale na rozdiel od nej aj v
slovách razum (rozum), ladja (loď) a pod. Aj slová s pôvodným –or, -ol, -er,
-el medzi spoluhláskami v prvej slabike sa zasa prešmykli v oboch našich
jazykoch na –ra, -la, -re –le: glava (hlava), mlad (mladý), drevo (strom),
mleko (mlieko).
Ťažšie zrozumiteľnou sa slovinčina stala striednicami za jery Tvrdý a mäkký
jer sa zmenili rovnako, v dlhých prízvučných slabikách na a: danes (dnes),
lahek (ľahký), v krátkych slabikách na e, ktoré sa vo výslovnosti redukuje
na polosamohlásku, ako je bulharský tvrdý jer (?): ven (von), pesek
(piesok).Pôvodné nosové o, sa zmenilo na o: zob ( zub), roka (ruka).
Namiesto slabičného l je tu ol: volk (vlk), solza (slza). Typický je aj
rotacizmus, zmena ž na r : moreš (môžeš). Zložité sú prízvukové pomery.
Neprízvučné slabiky sú len krátke, prízvučné dlhé i krátke.
Menné skloňovanie je blízke slovenskému. Rozlišujú sa však koncovky po
tvrdých a mäkkých spoluhláskach: za mostom, pet rakov, ale z možem (s
mužom), pet oračev (oráčov). Koncovky mäkkých vzorov sa preniesli aj na
tvrdé vzory: lipe (ako ulice). Jednoslabičné slová majú v celom množnom
čísle príponu -ov-: mostovi, mostovom, z mostovi (mosty...). Prídavné mená i
zámená majú v genitíve jednotného čísla koncovku -ega: bogatega, tega.
Zachoval sa duál (dvojné číslo): moža, mesti, lipi, ale množné je možje,
mesta, lipe (muži, mestá, lipy). Používa sa infinitív: delati, kupovati, ale
po slovesách pohybu aj tzv. supínum: grem spat ( idem spať). Vo funkcii
našej predpony vy– je tu predpona iz-: izčistiti (vyčistiť), izbor (výber),
izhod (východ). V slovnej zásobe sú typické prevzatia z nemčiny: ura
(hodina), krompir (zemiak), taliančiny: fant (chlapec), miza (stôl), menej z
maďarčiny: soba (izba), gazda.
Najvýznamnejším slovinským romantickým básnikom je France Pešeren, v
prekladoch známy aj v cudzine. Jeho poézia predstavuje syntézu antického,
romanticko-renesančného a moderného ducha i slovinských individuálnych
osobností. Je autorom zbierky Krst pri Savici (1836). Výber z jeho poézie
vyšiel v slovenskom preklade s názvom Struny lásky. Tvorcom modernej
realistickej prózy je Fran Levstik. Najpopulárnejšia je jeho poviedka Martin
Krpan z Vrha, satira na viedenský dvor. Silný a dôvtipný sedliak Krpan
prejaví vo Viedni svoju prevahu nad. pánmi. Autor chcel ukázať, že každý
Slovinec je potrebný Viedni, ale Slovinci Rakúsko nepotrebujú. Do cudzích
jazykov je často prekladaný Ivan Cankar, básnik, prozaik a dramatik. Je
predstaviteľom novoromantickej slovinskej moderny a tvorí prechod od
realizmu k naturalizmu i symbolizmu. V slovenčine v preklade Jozefa Ambruša
vyšiel jeho román: Na závoze ( Na klancu), ktorým autor vzdal hold svojej
matke. Z dramatických prác je najznámejšia hra Pokušenie vo Svätofloriánskej
doline, satira na spoločenské pomery a sociálne krivdy. Najväčším slovinským
modernistom je básnik Oton Župančič, autor ľúbostnej, reflexívnej, sociálnej
a vlasteneckej poézie, priekopník boja proti starému svetu. Jeho básne s
voľným veršom majú dokonalý rytmus.
Na základoch realizmu a kresťanského idealizmu tvoril románopisec a dramatik
France Finžgar. V najrozsiahlejšom diele, historickom románe Pod slobodným
slnkom, zobrazil najstaršie dejiny južných Slovanov. Podnety z domácej
tradície i súčasnej európskej literatúry rozvíjal psychologický realista
France Bevk, autor básní, historických i súčasných poviedok a románov, čŕt,
drám i literatúry pre mládež. U nás vyšiel jeho najznámejší román Kaplán
Martin Čedermac. Hrdinom je benátsko-slovinský kňaz, ktorý bojuje za rodný
jazyk a národné práva. U nás preložený román Víchrica čerpá z prostredia
prímorskej rybárskej osady.
Najcennejšia básnická osobnosť je predčasne zosnulý Srečko Kosovel
(1904–1926), básnik Krasu, revolúcie a smrti. Písal vlastenecké, ľúbostné a
sociálne i revolučné verše. Najznámejším dramatikom po Cankarovi sa stal
Bratko Kreft. Písal aj romány.
Z prozaikov zaujal našich prekladateľov Prežihov Voranc, vlastným menom
Lovro Kuhar, väzeň koncentračných táborov, ktorý spracoval vojenskú a
dedinskú problematiku. U nás vyšiel v preklade Melichara Václava dedinský
román Jamnica. Sociálnu problematiku, protifašistický odboj a osobné
represálie zobrazil vo svojom prozaickom diele Ciril Kosmač. Psychologická
hĺbka, vybrúsený jazyk, to sú znaky jeho próz. Víťazoslav Hečko vydal jeho
román Jarný deň. Preložil aj diela Antona Ingoliča Smäd (Vinski vrh), román
z prostredia štajerskej vinohradníckej dediny a študentský román Gymnazisti.
Z mladších autorov sa u nás aj inde prekladá próza modernistu Andreja
Hienga. V románe Les a bralo v preklade M. Václava z roku 1992 z prostredia
umelcov prejavil zmysel pre kompozíciu a psychologickú analýzu, až
grotesknosť. V súčasnosti sú u nás známi z jednotlivých prekladov aj najmä
mladší slovinskí básnici.
Propagátorom slovinskej literatúry a jej prekladateľom bol najmä Víťazoslav
Hečko, ktorý vydal aj slovinskú gramatiku. ”Veľvyslancom” slovenskej kultúry
v Slovinsku sa stal Viktor Smolek. Obaja viedli lektoráty našich jazykov pri
univerzitách v hlavných mestách.
Slovinci majú aj bohatú ľudovú kultúru, zvyky, piesne, kroje (najmä v
Štajersku) Tradíciu sedliackej svadby (Kmečka ohcet) udržiavali v Ľubľane.
V súčasnosti sú priaznivé podmienky a veľké možnosti na to, aby sme lepšie
poznali kraj, ľud a kultúru Slovincov, národa menom i osudmi nám veľmi
blízkeho, a aby sme prehĺbili naše vzájomné styky.
Konštantín Palkovič
|
|
|