Ali ste vedeli...?
da je enemu najboljših alpinistov na svetu Slovencu Tomažu Humarju leta 1999 uspelo preplezati do takrat še deviško južno steno 8167 m visoke gore Daulaghiri? To smer so mnogi neuspešni Humarjevi predhodniki zaradi njenih nevarnosti poimenovali kar cona smrti. Njegov vzpon in plezanje v več kot 4000 m visoki južni steni šeste najvišje gore na svetu tako velja za enega najzahtevnejših alpinističnih podvigov nove dobe.
|
|
Multikulturalizem
V pričujoči razpravi bomo odkrili nekatere poglede na »sodobno« idejo multikulturalizma. Z aplikacijo nekaterih znanstvenih dognanj bomo poskušali dokazati, da so obstoječi dogmatski pristopi k tej ideji fundamentalno zablodeli in bodo v prihodnosti morali doživeti teoretsko revizijo.
Za izhodišče vzamimo empirična spoznanja zadnjih nekaj desetletij, v katerih je predvsem zahodni svet na lastni koži doživel nevidno transformacijo družbene strukture. Izkušnje zahodnoevropskih držav, v prvi vrsti Velike Britanije in Francije so dokazale, da se je stopnja družbene napetosti za nekajkrat povišala z »vdorom« tujerodnih kulturnih elementov. Ta napetost je medkulturnega značaja, ki je še dodatno spodbujena z neenakomerno porazdelitvijo družbenega bogastva. Prihaja do čedalje več nasilja, kriminalitete in diskriminacije, ob tem pa so se oblikovali kulturno izolirani otoki, ki jih poznamo po nazivu »geto«. Sociološke študije so pokazale, da se intenzivnejše medkulturne napteosti začnejo izražati v obliki nasilja in getov, ko tujerodni elementi dosežejo raven ~10% (Dr. Sergej Flere govori celo o 7%) prebivalstva na nekem zaokroženem ozemlju. Bolj ko ta odstotek narašča, večje so napetosti.
Prvo izhodišče je torej empirično in temelji na trditvi, da kulturno mešanje povzroča družbeni nemir ter nestabilnost in je zatorej negativen pojav. Ta nikakor ni skladen s sodobno družbeno paradigmo, ki temelji na brezbrižnosti in varnosti posameznika, ki v družbi dosega najvišjo stopnjo sreče in blagostanja.
Drugo izhodišče pa sloni na projekciji obstoječih družbenih in kulturnih trendov. Množično preseljevanje, spodbujeno z ekonomskimi interesi (ekonomske migracije) neizbežno vodi v položaj, ko bo avtohtona kultura postala manjšina. In če do tistega trenutka uspe zadržati večji del družbenega bogastva, sredstev prisile in oblasti, pot neizbežno vodi v nasilni spopad, vojno vseh vojn, kulturno in etnično očiščenje narodov. Zato je potrebno vložiti vse napore, da do nasilja ne bi prišlo. Odgovor bomo iskali v monokulturalizmu ter kulturni in etnični homogenosti nacionalne države.
Zgodovinski razvoj evropskih držav je sredi 19.stoletja doživel razcvet nacionalizma. Sočasno so začele pokati po šivih multietnične države kot je bila na primer Avstro-Ogrska monarhija. Integrirani narodi so začeli spoznavati resnico o tiraniji tuje kulture in tuje oblasti in priznavati vrednost naroda in nacije (državotvoren narod). Narod ni zgolj ljudstvo, ki živi na nekem ozemlju, temveč pojem opredeljuje cel spekter lastnosti: od jezika, običajev, izročil, navad, religije, prehrane ipd, ki jim pravimo kultura. Narod torej ni le zgolj teritorialno ali versko homogena skupnost ljudi, temveč je prvenstveno kulturno homogena skupnost, izražena v obliki nacionalne države.
Kljub negativnim zgodovinskim izkušnjam evropskih narodov (vojne za ozemlja in naravna bogastva), so po 2. svetovni vojni začeli pozabljati na temelje nacionalne države, kar sta v največji meri spodbujala novodobni kapitalistični sistem in potrošniška družba. Kapitalu je postala zanimiva cenejša delovna sila, ki se je začela seliti k njegovemu izvoru in mu povečevala donose, s sabo pa je privlekla celo paleto kulturnih značilnosti, neskladnih z avtohtonimi kulturami. Srednje ekonomsko uspešne države so se začele soočati na eni strani z begom možgan, na drugi pa z večjim številom priseljenega nižjega sloja. V tem smislu je ogromno škodo napravil neo-liberalizem s svojo škodljivo promocijo multikulturalizma, ki ga uspešno promovira skozi lastniške deleže v sredstvih javnega obveščanja, kot tudi s političnimi programi strank in programi pripadajoče in od njih odvisne civilne družbe.
V SFRJ je Slovenija bila del multikulturne države, ki ni pasivno puščala kulturnega mešanja in spajanja, temveč si je aktivno prizadevala napraviti narodnostno in kulturno enotnost in homogenost s spajanjem kultur, pri čemer bi ena imela očitno prevlado nad ostalimi. Danes se soočamo bolj z liberalnimi težnjami po multikulturalizmu iz prejšnjega odstavka in ideja o ustvarjanju širše, umetne homogenosti ni tako lucidna. Kljub temu pa se tu in tam po jugoslovansko pritihotapi v obliki »evropskega državljana« in »evropejca«, kar mnogokrat enostavno prezremo.
Pojem multikulturalizma v osnovi ni sinonim za kulturno mešanje in spajanje (Melting pot), kot je mnogokrat prikazano. Izraža zgolj dejstvo, da obstaja v nekem trenutku v prostoru več kultur, ki pa je le del procesa spreminjanja. Danes, ko svet ni več ploščat in so meje človeštva v vesolju, je relevanten prostor planet Zemlja. Napravimo torej enostaven sklep: multikulturalizem je človeška stvarnost. Obstoj več kultur je človeška dediščina in največje bogastvo. Čemu torej uničevati kulturno raznolikost z idejo o mešanju kultur?
Multikulturalizem moramo razumeti kot del procesa, ne kot stanje. Postavimo na ozemlje X dve različni kulturi (A in B) in jima odvzamimo možnost fizičnega nasilja (da se vojaško iztrebita). Dolgoročno bo z mešanjem in spajanjem na ozemlju X nastala kultura AB. Če sta kulturi imeli v začetku raznolikost jezikov, vere in običajev, ki so vsako za sebe bogastvo, v končnem stanju družbe AB bogastvo ni preprosto seštevek A in B, temveč zmešnjava AB (ameriški Melting pot), ki je po poti izgubila neznan delež bogastva. Ta učinek je preprost dokaz zakaj je multikulturalizem lahko le prehodnega značaja in se sesede sam vase po preteku časa. In če si na našem ozemlju X s kulturo AB zaželimo multikulturalizma, ga ne moremo več dobiti, ker ne obstaja tretja kultura C, ki bi tvorila s kulturo AB multikulturno družbo. Pravzaprav je sam pojem multikulturalizma s seboj v nasprotju in njegov učinek destruktiven za človeško bogastvo – kulturno raznolikost.
Uvodoma smo dejali, da bomo alternativen pogled na multikulturalizem utemeljili na nekaterih znanstvenih dognanjih. V ta namen bomo pojasnili osnove 2.zakona termodinamike, zakona o entropiji, vendar se v podrobnosti fizikalnega vidika ne bomo spuščali.
Če obstaja izoliran soodvisen in neuravnotežen sistem (npr. dveh elementov), ki stremi k ravnotežju, se bo s procesom uravnoteženja povečevala entropija, katera bo dosegla svoj maksimum v popolnem ravnotežju (izravnavi). Entropija je torej mera, ki pove, kako daleč je napredoval proces uravnoteženja (izravnave). Predstavljajmo si tehtnico, ki ima na vsaki strani enako utež, vendar z roko držimo eno stran pri tleh (ustvarimo neravnotežje). Ko jo spustimo, se bo stopnja entropije povečevala vse dokler se ne bo vzpostavilo ravnotežje. Energija, ki se je ob tem sprostila, se je od izhodišča (spust) do ravnotežja, poenostavljeno, porabila za uravnoteženje (se je enakomerno porazdelila po sistemu). Podoben princip velja za marsikateri makro sistem.
Vrnimo se na našo tehtnico, ki predstavlja sistem: ko je tehtnica v neravnotežju, vsebuje določeno količino uporabne energije – to je energija, ki je v zaprtem sistemu neenakomerno porazdeljena. Zamenjajmo tehtnico za katapult: dokler je v neravnotežju (je napet) ima potencial izstreliti kamen. Ko se to zgodi, je entropija dosegla maksimum in katapult se umiri. In če želimo izstreliti nov kamen, moramo dovajati vnovično energijo in s tem neuravnotežiti sistem (napeti katapult), da ga bomo lahko uporabili za neko delo (izstrelitev). Ko izolirani sistem miruje v maksimalni entropiji, je neuporaben.
Kako je torej multikulturalizem povezan z zakonom o entropiji? S primerom ozemlja X in kultur A in B smo začrtali prvi odgovor. Kulturi A in B sta zelo različni in sta v neravnotežju. Z vidika družbenih odnosov se ravnotežje zelo neuravnoteženih sistemov vzpostavlja precej nasilno – npr. z vojno. V prejšnjem primeru smo izključili možnost vojne med A in B, vendar jo v tem primeru predvidevamo. Nastaneta dve možnosti:
1) če bo neuravnoteženost med kulturo A in B zelo veliko, se bo sproščena energija pri uravnoteženju izrazila eksplozivno - v obliki nasilja - pri čemer obstaja možnost, da na ozemlju X na koncu ostane le kultura A, v najboljšem primeru AB: po prenehanju nasilja ostane prisoten delček kulture B, ki je je manj kot problematičnih 10%, zato se ta preostanek zlije s kulturo A.
2) Če pa bo neuravnoteženost med A in B manjša, bo sproščena energija v procesu uravnoteženja izražena v obliki kulturnega mešanja in spajanja in bo rezultirala v nastanku kulture AB.
Razmerja koliko kulture A in B bo v kulturi AB je nepomembno. Lahko se zgodi primer AB (prevlada kulture A) ali pa obratno BA (prevlada kulture B). V obeh primerih se je zgodilo enako: porazgubila se je vrednost, ki jo nosita kulturi A in B vsaka zase. Če bi hoteli v sistem dovesti vnovično neravnotežje, bi potrebovali še kulturo C, ki pa v sistemu ne obstaja.
Omeniti je potrebno še en dejavnik in sicer velikost makro sistema. Če smo do sedaj obravnavali sistem z dvema elementoma, je v družbeni stvarnosti teh elementov (zaenkrat) veliko. Drugi zakon termodinamike je uporaben le na makroskopskih sistemih, saj v bistvu govori o verjetnem vedenju izoliranega sistema. Verjetnost, da 2. zakon termodinamike drži, se s povečevanjem sistema spreminja v gotovost. (L.D.Landau)
Na tem mestu se lahko navežemo na začetno izhodišče o negativnih posledicah multikulturalizma, ki siromaši kulturno bogastvo človeštva, ter na izhodišče o možnem nasilnem spopadu (primer velike neuravnoteženosti), če se bodo empirično prepoznani trendi kulturnega mešanja nadaljevali. V vsakem primeru je ustaljena ideja o multikulturalizmu (negativen multikulturalizem) poražena in je v bistvu enako kot komunizem, popolna iluzija in utopija: spomnimo se izoliranega ozemlja X, kjer je negativen multikulturalizem pravzaprav privedel do izrazitega monokulturalizma.
Nosilci kapitala skušajo v javnosti uveljaviti omenjeni negativen multikulturalizem s pomočjo plačane propagande, nadzorovanih medijev in s političnimi vzvodi, temelječimi na ideji liberalizma. Posledično je javnost v veliki meri zavedena in ima vtis, da je negativen multikulturalizem v bistvu pozitiven, kar smo v tej razpravi popolnoma ovrgli.
Kako se torej izviti iz tega povečevanja kulturne entropije? Ohranjanje kulturne raznolikosti mora postati prioriteta vsake kulturno specifične družbe, da bi ohranila polno vrednost (bogastvo). V tem smislu je treba vzeti v poštev idejo monokulturalizma, ki je ne postavimo v svetovne okvirje, temveč v nacionalne okvirje, kar dejansko pomeni multikulturalizem v svetovnem merilu (pozitiven multikulturalizem). Takšen monokulturalizem ne pomeni popolne kulturne izolacije, ampak gre za oživitev korpusa pravnih in moralnih pravil ter nabora vrednot, ki bi povečeval kulturno homogenost in hkrati zmanjševala kulturno entropijo. Takšno okolje bi omogočalo relativno samostojen in neodvisen razvoj kulture znotraj nacionalnih (državnih) meja.
|
|
|
|
