Ali ste vedeli...?
da je na slovenskih tleh potekala bitka, ki je bila neposreden povod za razpad rimskega cesarstva na vzhodni in zahodni del? Bitka dveh stotisoč glavih vojsk pod vodstvom cesarja Teodozija in tekmeca Evgenija je potekala 5. in 6. Kimavca 394 v Vipavski dolini!
|
|
Ko umira narod...
Veliko časa preživim v naši prestolnici. Tam namreč delam. Ljubljana je moj drugi dom že sedem let. Ko sem prišel študirat, so rekli, da bo Ljubljana drugačna od Primorske. Ljudje pač nimajo take stopnje narodne zavednosti, pa tudi tujcev je več. Skratka, evropska prestolnica pač. In bile so razlike, vendar ne tolikšne kot danes. Pred sedmimi leti, biti zaveden Slovenec, ni bilo tako nenavadno, nemoderno ali celo nevarno kot danes.
Ljubljana se je spremenila v mesto balkan klubov, balkansko-turškega melosa, kriminala, bureka in kebabov. Pa saj to ne bi bilo nič takšnega, ko ne bi bilo hkrati zaničevano in omalovaževano vse kar je slovenskega. Ko se Ljubljana ne bi spreminjala v mesto, kjer je nošenje slovenskih simbolov nezaželeno in diskriminirano. Ja, celo nevarno je lahko! V mesto, kjer včasih prehodiš več ulic in ne slišiš slovenske besede. V mesto, kjer mladi Slovenci pozabljajo na svojo kulturo in zgodovino, katere se zaradi neznanja celo sramujejo ter se raje asimilirajo med tujce. Vsak poizkus domoljubja, se nemudoma označi za fašizem, nacizem nestrpnost, rasizem... Zgleda, kot da nekateri mediji in politika naravnost skrbijo za to, da ne bi morda slovenstvo pomenilo, ne bodi ga treba, celo vrednote!
Tujec je vsekakor boljši volilec. Zakaj bi sicer oblastniki uvažali delovno silo (12.000 do 20. 000 delovnih viz letno), ob nekaj manj kot 100.000 brezposelnih Slovencih. Ob tem pa nas še prepričujejo, da so to težka dela, katerih Slovenci nočemo delat. Nihče ne pomisli na ustrezno stimulacijo teh brezposelnih, sploh pa ne na to, da so vsi ti tujci pripravljeni delati enako delo za bistveno manjše plačilo. Le kam to vodi? V nove in nove konflikte? V brezoblično zmes posameznikov, z opranimi možgani«, ki vse svoje življenje posvečajo pehanju za denarjem in materialnimi dobrinami? Je res le denar sveta vladar?
Padec rodnosti je samo eden od razlogov za počasno, zanesljivo umiranje slovenskega naroda. Ob takem tempu migracij in naši nizki rodnosti, bo do leta 2045 že manj kot 50% prebivalcev, Slovencev! Govorim o ozemlju današnje Republike Slovenije. Postali bomo manjšina v lastni deželi! In kaj to pomeni? Mar nimamo »najlepšega« zgleda na Koroškem, v zibelki slovenstva? Politiki vse to brez najmanjših pomislekov sprejemajo. To naj bi bilo nekaj povsem normalnega, evropskega, vsekakor pa neizogibnega. Francija že plačuje davek za svojo evropskost. Njihova uvožena delovna sila noče več delati. Le pravice jih še zanimajo!
Slovencev ni uničil Dunaj, ki nam je resda iztrgal zibelko slovenstva. Ni nas uničil Rim, ki nam je stoletja kradel našo zemljo. Škodila nam je Budimpešta, kateri smo dali ime. Še več škode nam je povzročil Beligrad. Nas bo dotolkel Bruselj? Tisočletja naš obstoj ni bil vprašljiv. Sedaj pa smo ogroženi, kot še nikoli. Tako naša kultura, kot identiteta in celo golo preživetje. Kakorkoli zavijamo pojem multietnična skupnosti v celofan, ta pomeni naš konec. Slovenci smo majhen, srednje evropski narod, ki teh migracij enostavno ne bo mogel sprejeti in…preživeti.
Ali propadamo prav zdaj, ko smo po dolgih stoletjih spet dobili svojo državo? Zakaj sploh imamo svojo državo, če ne prav zato, da varuje slovenske narodne interese?!Ali se zavedamo te svoje usode? Nisem optimist, vendar zgolj zato, ker ne vidim razlogov za optimizem. Ali nam je res vseeno, če po tisočletjih tiho izginemo v temno noč. Ne vem, kaj bi na to porekli naši slavni predniki, naši pradedje? Kaj bi rekli kralj Samo, knezi Valuk, Borut, Gorazd, Hotimir, Ljudevit, Pribina, Kocel, kralj Arnulf Koroški, Braslav, Vovbrški, Seliški, Ostrovrharji, Goriški grofje, Celjski knezi, Turjaški, Ravbarji, Trubar, Bohorič, Vramec, Gubec, Dalmatin, Herberstein, Valvasor, Pohlin, Zois, Linhart, Vodnik, Kopitar, Prešeren, Vesel Koseski, Bleiweis, Majar Zilski, Toman, Gregorčič, oba Jenka, Slomšek, Virk, Štefan, Prelog, Zarnik, Levstik, Plečnik, Cankar, Maister, Malgaj, Lavrič, Rejec, Zelen, Kravanja...preveč jih je sinov Slovenije, ki bi jih lahko našteli! Ali bi jih današnja neoliberalna, pa ne le ta politika, označila za fašiste? Ali bi jih mediji v službi te politike napadali in diskreditirali? Skoraj gotovo. Prepričan pa sem, da se ti ljudje obračajo v grobu. Ali vse njihove solze, ves njihov pot, vsa njihova prelita kri… ni obrodila sadov, ni padla na plodna tla?! Je bilo vse zaman?!
Ko se sprehajam ob Soči, včasih z rosnimi očmi premišljam, ali nam res bije zadnja ura. Ali bratje hervardi res bijemo zadnjo plat zvona? Ali nas kdo sliši? DOKLER SMO, NI PREPOZNO!!! STATI INU OBSTATI!!!
»Še enkrat vam kličemo: na noge slovenski možje, če vam še kaj za stare pravice mari!...Samo če bomo iz vseh stanov združeni sklepali in sklenoli, potem bomo kaj dosegli, da nam bo boljše šlo, nego zdaj! Na noge toraj! Zdramimo se iz svojega tako rekoč mrtvaškega spanja! Pomagajmo si sami! Kajti ako si ne bomo sami pomagali, nam ne bo nihče na tem svetu pomagal!« (Slovenski narod, iz vabila na prvi tabor v Ljutomeru, 01.08. 1868)
NA POTUJČENI ZEMLJI (Simon Gregorčič)
Pozdravljam sončna te ravan,
ki pred menoj si razprostrta!
Ti lepa si kot sen krasan,
podoba rajskega si vrta.
Kedo bi pač se ne zavzel
o čaroviti tej lepoti?
Kako naj duše čut vesel
o čudu tem se ne poloti?
In vendar, rajska ti ravan,
ko nate se ne oziram,
moj duh teman je in mračan
in solze iz oči otiram.
Naš bil nekdaj je ves ta raj,
očetom našim domovina;
tuj narod tod se širi zdaj,
naš raj je tujcev zdaj lastnina.
Dobi se včasi pergamen:
nanj pesmi krasne, modre reke
napisal bil je mož učen -
o vredne, da žive na veke!
A list je tujcu v last prišel,
on stara slova je izbrisal,
ker njih modrosti ni umel,
ter črte svoje je narisal.
Tak list prostran si ti, ravan!
Naš ded tu pisal svoja dela,
naš govor čul si prek poljan,
tu pesem naša je živela.
A zdaj zatrt je tod naš glas
in tuji krog zvene glasovi,
tuj trg in grad, tuj ves je kras,
oh, naši so samo -- grobovi!
Zatorej, sončnata ravan,
ko nate moj pogled se upira,
teman mi duh je in mračan,
in srce tuge mi umira!
|
|
|
|
