Ali ste vedeli...?
da so Brižinski spomeniki najstarejši ohranjeni zapis slovenščine in tudi najstarejši ohranjen zapis kakšnega izmed slovanskih jezikov? To so tri obredna besedila z versko vsebino, ki so nastala v tej obliki že v 7. in 8. stoletju, originali pa zagotovo še prej. Hranijo jih Bavarskem muzeju v Munchnu, leta 2004 pa so bili izjemoma predstavljeni tudi v Sloveniji.
|
|
Spontan ali prisiljen? Kdo bi bil lahko v ozadju?
Kard. Franc Rode, kakšna je pravzaprav njegova vloga?
V vseh letih, ko je bil Franc Rode ljubljanski nadškof, nikakor ni prispeval k ustvarjanju bolj umirjenega vzdušja v Sloveniji, ki se nanaša na verne ljudi in Cerkev. Prav nasprotno, njegovi nastopi, s katerimi je protikatoliškim in protiverskim krogom še iz nekdanje Juge nudil argumente za napadanje, so so bili kot naročeni. Zaradi tega in še posebej zaradi zadnje zadeve v zvezi z italijanskim podjetjem Grassetto naš sodelavec v svojem prispevku upravičeno sumi, da kard. Franc Rode ne igra tiste vloge, ki bi jo glede na njegov položaj pričakovali (Ured.)
Sedaj kardinal in prej ljubljanski nadškof Franc Rode je slovenski javnosti ostal v spominu predvsem po “borbenih” govorih, ki jih je v času svojega nadškofovanja imel leto za letom na praznik Marije Vnebovzete na Brezjah. veren človek bi pričakoval, da bo nadškof v svojih pridigah med slavnostno mašo posvetil svoje misli predvsem slovesnosti Marijinega praznika. Toda, bilo je drugače. Sredi praznične maše je nadškof iznašal vse mogoče probleme, ki so se nanašali na odnose med Cerkvijo in državo. V tistih letih, ko je bila Slovenija še povsem v rokah protiversko naravnane stranke LDS, naslednice Zveze jugoslovanske mladine, problemov in „problemov“ nikakor ni manjkalo.
Toda iznašati jih prav med slavnostno mašo? Šlo je dejansko za skrunitev svetega opravila, na kar pa si verno občestvo ni upalo pomisliti. Mašo je vendarle daroval nadškof in “oni že vejo”, kaj je prav in kaj ni. Bolj kritičen vernik, ki veruje v Boga in ne v nadškofa ali papeža, pa se je nedvomno zavedal, da problemi, ki jih je Rode iznašal, ne sodijo v mašne pridige in ne morejo biti kaj drugega kot navadno izzivanje.
In res je postkomunistična in protiverska klika, ki ima v rokah tisk in tv, vsako leto že težko čakala, kaj bo nadškof Rode svoji pridigi iznesel. Njegove besede so potem v javnih občilih komentirali in secirali, jih ustrezno zavračali, jim pripisovali nestrpnost in podobno. Vse skupaj je imelo značaj prikrite gonje, ki pa ni zadevala več Rodeta samega, temveč vso slovensko Cerkev in verne ljudi, ki majo »takšnega« nadškofa. Na cerkveni strani so Rodeta seveda morali braniti pred očitki. Spominjam se, kako sem svoj čas opozoril nekega duhovnika iz škofijskega sveta, češ da vsebina Rodetovih pridig ni primerna za mašo na Marijin praznik. Odgovor, ki je sledil, ni bil ravno dostojen: “Takrat ga še največ ljudi sliši!” Torej, Marija in njen praznik v Rodetovih nastopih na Brezjah sploh nista bila bistvena.
Človek ni mogel mimo vtisa, da gre pri vsem skupaj, bodisi od ene kot od druge strani, za dogovorjeno igro. Nadškof Rode je s svojimi pridigami dejansko nudil nasprotniku argumente, da je ta lahko udrihal nazaj in tolkel po Cerkvi in veri. Izzivalne pridige nadškofa so se vrstile namreč leto za letom, vse dokler ga niso poklicali v Vatikan in mu poverili vodstvo kongregacije za duhovnike in redovnike. Končno so ga povišali še v kardinala.
Posledice njegovega nadškofovanja v Ljubljani so seveda ostale, zakaj javna občila so iz njegovih nastopov ustvarjala sramotilno vzdušje nasproti Cerkvi in veri. Verni ljudje so se zaradi svoje pripadnosti takšani Cerkvi, kot jo je zastopal Rode, čutili osramočene. Posledica tega je bila, da se je v Sloveniji leta 2001 glede na prejšnji popis izjavilo za verujoče okoli 20 % manj prebivalstva. Postkomunistični, borbeno ateistični in proticerkveni tabor, zlasti še mreža zaupnikov LDS in ZLSD (sedaj SD), je triumfiral. Na cerkveni strani pa so poklapano molčali.
Nastopanje nadškofa Rodeta in njegovo zavzemanje za “pravično”reševanje odprtih vprašanj med postkomunistično Slovenijo in Cerkvijo prav med slavnostno mašo na Brezjah je prineslo torej sadove, kot si jih je nasprotnik želel. Vernih ljudi v Sloveniji je pravzaprav veliko več, verjetno še vedno okoli 70 %. Toda veljajo podatki, kot jih je ugotovil popis, glede katerega danes nihče več ne pomisli, da na vprašanje o veri pri popisovanju ni bilo treba obvezno odgovoriti.
Ali je nadškof Rode svojo donkihotsko vlogo za časa svojega ljubljanskega nadškofovanja igral kar sam od sebe, ni prav verjetno. Toda, kdo bi bil lahko v ozadju? Protiverska, proticerkvena in protislovenska klika pri LDS in ZLSD v tem pogledu ni imela takšne teže, da bi ga lahko potegnila v dvolično igro. Širši, v mednarodnem prostoru vplivni krogi, ki so uperjeni proti veri in Cerkvi, pa so v prvi vrsti prostozidarji s svojimi ložami. Na njihove zaupnike naletimo tudi v Cerkvi. Najbolj kričeč primer je bil škof Marcinkus, pred kakim desetletjem direktor vatikanske banke. Preko njega so prostozidarski krogi banko krepko izropali. Vsega tega se človek nehote spomni tudi ob čudnem vedenju nadškofa Rodeta. Še zlasti ob zadnjem dogodku, ki je sledil leto potem, ko je že bil v Rimu. Samo kak dan zatem, ko je bil imenovan za kardinala.
Pred kakim mesecem je namreč jugoslovansko usmerjen tednik Mladina na dolgo in široko poročal o pismu, ki ga je kardinal Rode dne 3. aprila 2006 naslovil na vlado Janeza Janše. V svojem pismu priporoča, naj vlada posreduje v sporu med slovenskim državnim podjetjem DARS in italijansko gradbeno družbo Grassetto, ki je gradila predor pod Trojanami. Družba naj bi pri gradnji predora imela dodatne stroške v višini kakih 50 milijonov evrov. Za izterjavo le-teh je vložila tudi tožbo na ljubljanskem sodišču. Družba Grassetto je v sporu z DARS-om pripravljena tudi na poravnavo, v primeru da ji ta izplača približno polovico zahtevanega zneska, to je 27 milijonov evrov. Taktika je seveda stara. Kandidirati na javnih natečajih z najbolj ugodno ponudbo, kar je Grassetto v primeru natečaja za gradnjo predora pod Trojanami tudi storil in posel dobil. Potem pa zahtevati dodatna plačila stroškov nastalih zaradi „nepredvidenih“ geoloških razmer na terenu, ki so gradnjo podražile.
Toda, kaj ima vse to skupnega s kardinalom Rodetom? Mogoče to, da je lahko tudi družba Grassetto, podobno kot mnoge velike družbe in banke, v rokah prostozidarjev, s katerimi bi bil lahko v zvezi tudi sedanji kardinal Franc Rode? Njegovo pismo v prid omenjene družbe nima namreč prav nobene logike glede na njegov položaj v Cerkvi. Seveda si v svoji naivnosti ni predstavljal, da bo pismo, z vsemi potrebnimi komentarji, prišlo preko jugoslovanskega tednika Mladina v slovensko javnost. Člankarji v tedniku, ki je odločno protiversko in še posebej protikatoliško usmerjen, so vsled tega še s toliko večjim užitkom razkrinkavali nerodnost “katoliškega” kardinala.
Razgaljen in osramočen se je kardinal Rode odločil za potezo, ki naj bi mu znova vrnila omajan ugled. Pojavil se je nenadoma na obisku v svoji rodni fari, kjer so mu pripravili navdušen sprejem. Vzhičeni verni ljudje so prišli od blizu in daleč, da bi videli slovenskega “kardinala”. Obisk je snemala in prenašala tudi televizija. Potem je kardinal imel še mašo v ljubljanski stolnici, ki so se je že zaradi njegovega dostojanstva morali nujno udeležiti tudi slovenski škofje. Toda člani slovenske vlade se v takšnih okoliščinah kardinalove maše v stolnici niso mogli udeležiti.
Televizija je to takoj “opazila” in njeni udbovski poročevalci so nepoučeni slovenski javnosti novico na veliko naznanjali. Šlo je očitno za to, da vlado, ki je ignorirala “slovenskega kardinala”, primerno kompromitirajo pred vernimi. Tako bi na prihodnjih volitvah, zaradi prizadetosti ob vladnem ignoriranju kardinala, nekaj vernih glasov lahko padlo tudi v skrinjico LDS in SD (ZLSD)?
|
|
|
|
