Ali ste vedeli...?
da imamo Slovenci Nobelovega nagrajenca? Friderik Pregl je leta 1923 dobil najvišjo nagrado za zasluge za človeštvo, na področju kemije.
|
|
Ekspanzionistična politika pod krinko mednarodnega prava
Morda se bo komu zdel naslov pompozen in poln pretiravanja vendar kdor spremlja dogajanja v zvezi z urejanjem mejnega vprašanja med Slovenijo in Hrvaško, ne more dobiti drugačnega vtisa.
Pa pojdimo lepo po vrsti in počasi. Kaj naj bi bilo osnovno bistvo mednarodnega prava? Preprečevanje potez države na račun druge države, potez s katerimi bi bile okrnjene osnovne pravice ljudi, ki živijo v prizadeti državi. Pravičnost pri tem pomeni potrditi interes prizadetih ljudi. Podeliti pravičnost prebivalstvu, ki živi v priobalnih pasovih, pomeni utrditi njihovo najpomembnejšo pravico, t.j. dostop do celotnega svetovnega priobalnega pasu. Seveda se pri tem upoštevajo pogoji in omejitve, ki jih narekuje priobalna država vsaka zase. Osnovno bistvo mednarodnega prava je torej zagovarjati pravico, oziroma slediti pravičnosti do ljudi, da sami suvereno odločajo kam bodo preko morja potovali. Posamezna država je pri tem samo garant, da bo tovrstna pravica tudi spoštovana.
Hrvaška se pri določevanju meje z Republiko Slovenijo sklicuje na mednarodno pravo in pri tem zagovarja zgolj in edino pravilo delitve skupnega zaliva na enaki polovici. Pri tem pa popolnoma zanemarja - še več - ignorira tudi druga dejstva, ki so pri reševanju mejnih vprašanj, prav tako merodajna. V določenih primerih se prav na podlagi drugačnih dejstev uredi sporno vprašanje. Veljavnost pravil mednarodnega prava s tem ni v ničemer zmanjšana, zato ker se daje v največji možni meri veljavnost pravičnosti do ljudi, ki živijo na spornem območju.
Zastavlja se zanimivo vprašanje, kako se pravičnost dejansko v praksi udejanja? Ali se podeljuje pravičnost ali pa mednarodno pravo in posledično njegove ustanove 'kuhajo' iz obstoječih problemov nove probleme. Mednarodno pravo na tem mestu pooseblja vse, kar ga določa, z vsemi ustanovami, konkretnimi ljudmi, postopki, lobiranji, pravili, razsodbami ipd.
Da ob razpadu nekdanje Jugoslavije ni samo Slovenija izmed nastalih novih držav naletela na mejni problem, ni potrebno posebej poudarjati oziroma pojasnjevati. Nakazano pa bo samo neizpodbitno dejstvo, da so zaradi mejnih problemov, ki so v določenih primerih prerasli tudi v odkrite ozemeljske težnje, njihovo reševanje mnogokrat izvajali na način odkritih vojaških spopadov z vso svojo nečloveško krutostjo. Ko so sprte strani prišle do spoznanja, da težav ni mogoče rešiti brez tretjega, so se začela pogajanja in razsojanja, ki so bila na koncu zabeležena v sporazumih. Toda takšnih sporazumih, ki niso mogla zaobiti pravičnosti do ljudi tistih območij.
Ker Slovenija pri urejanju mejnega vprašanja s Hrvaško v piranskem zalivu ne ve kako podkrepiti svoja hotenja, se je primerno ozreti drugam. Vzor, ki je časovno in prostorsko blizu naši stvarnosti, je mogoče najti v naši bližini. Pri obojem pa nam je v prid tudi 'naš' skupni imenovalec.
Uvodoma smo nakazali, da se pravičnosti v mednarodnem pravu podeljuje na podlagi različnih dejstev oziroma kriterijev. Pri urejanju spornega vprašanja med Slovenijo in Hrvaško glede piranskega zaliva, se slednja sklicuje edino na pravičnost, ki se podeljuje na način, delitve nekoč celovitega slovenskega piranskega zaliva. Za našo stran je takšno podeljevanje pravičnosti popolnoma absurdno.
Nakazali pa smo, da so pri urejanju problemov mogoči tudi drugačni kriteriji zato je primerno, da pogledamo kako je bilo mejno vprašanje urejeno v primeru spornega mejnega vprašanja med Hrvaško in nekdanjo Jugoslavijo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ko si pobližje ogledamo, kako sta uredili spor navedeni vpleteni državi, vidimo čudno delitev zaliva Boka Kotorska. Da bo bralcu delitev zaliva in njegove pristojnosti bolj razumljiva, je prikazana spodnja slika. Slika prikazuje delitev pristojnosti luških kapitanij med Hrvaško in današnjo Črno goro.
Slika 1: delitev pristojnosti luških kapitanij med Hrvaško in današnjo Črno goro
Čeprav je zemljevid datiran leta 2005, ni izgubil na pomenu. Črta delitve zaliva Boka Kotorska nikakor ne poteka na način, ki bi naj - po logiki slovensko-hrvaškega spora - zadovoljila hrvaško stran. Na pritisk mednarodne skupnosti so morala biti pri urejanju spora zagotovo v ospredje porinjena drugačna dejstva. Če ne, bi po hrvaški logiki, ki bi naj veljala v piranskem zalivu, prebivalci zaliva Boka Kotorska v današnji Črni gori ne imeli dostopa do mednarodnih voda. Na neživljenjskost tovrstnih zahtev je mednarodna skupnost reagirala in zagotovo morala vplivati na Hrvaško pri posredovanju v času pogajanj med nekdanjo Jugoslavijo in Hrvaško. Drugače si ne moremo razlagati dejstva, da poteka meja med Črno goro in Hrvaško na območju Prevlake na način, da omogoča tudi prebivalcem Boke Kotorske prost izhod v mednarodne vode.
Za primerjavo pa poglejmo še kako si Hrvaška predstavlja delitev piranskega zaliva zato je podana še spodnja slika vzeta iz istega zemljevida, ki prikazuje delitev pristojnosti po mnenju hrvaške strani med luškima kapitanijama Slovenije in Hrvaške.
Slika 2: delitev pristojnosti luških kapitanij med Slovenijo in Hrvaško
Ko se mi zavzemamo za pravičnost pri delitve meje, se morda sploh ne zavedamo, da na Savudrijskem rtu raste megaturistični center. Za laika morda nepomembno dejstvo, ki nikakor ne more škodovati interesom Slovenije, vendar je takšno prepričanje popolnoma zmotno. Z rastjo poseljenosti savudrijskega polotoka pridobiva na pomenu dejstvo, da pravičnost dostopa do mednarodnih voda prihaja v ospredje zaradi povečanega vpliva prebivalstva, ki živi v tem priobalnem pasu. Čas v tem primeru ni naš zaveznik, kajti, če se bodo 'stvari' nadaljevale v smeri povečevanja prebivalstva na tem območju in njegovih interesov, pomeni, da bo čez dvajset let pravičnost do delitve piranskega zaliva pri obeh vpletenih straneh enako utežena. Slednje pa pomeni, da bo Slovenija izgubila na 'teži' dejstev, medtem ko bo Hrvaška prav nasprotno pridobila na 'teži' dejstev. Od tod dalje se bomo lahko sklicevali samo še na druga dejstva, ki pa ne bodo imela tolikšnega vpliva na odločitve. Izmed pomembnejših pravno relevantnih dejstev bo ostalo tako samo zgodovinsko dejstvo. Če smo v naslovu povezali skupaj ozemeljske težnje in mednarodno pravo, potem bo Hrvaška stran zagotovo dosegla svoj namen. Pod plaščem mednarodnega prava si bo prisvojila območje, ki ji ne pripada.
Na koncu se postavlja vprašanje kako iz začaranega kroga? Izhod iz labirinta je zagotovo mogoč, v kolikor se zagovarja tezo, da v splošnem s prihodom novinca v skupnost ne smejo prihajati v skupnost tudi njegovi nerešeni problemi do članov skupnosti. Reševanje mora biti opravljeno pred vstopom in rešitve morajo biti udejanjene pred njegovim prihodom. Zagotovo pa mora biti pri tem solidarnost ostalih članov skupnosti do člana, ki ima z novincem težave, večja kot je interes celotne skupnosti do novinca. Če temu ni tako, potem se ponavadi nesoglasja in nesporazumi s prihodom novinca prenašajo tudi na ostale člane skupnosti, ustvarjajo se notranja zavezništva, lobiranja in delitve tudi iz razloga, ker so prišli v ospredje osebni interesi članov skupnosti in potisnili v ozadje medsebojno solidarnost. Skupnost zato začne izgubljati na svojem pomenu. Od tod dalje pa se poraja samo še vprašanje kdaj bo 'zgodbe' o uspešni skupnosti konec.
V primeru reševanja spora glede mejnega vprašanja bi tako morali ravnati na način, da Slovenija pogojuje vstop Hrvaške v Evropsko skupnost v kolikor reši v obojestransko zadovoljstvo vsa odprta vprašanja in med njimi je zagotovo mejno vprašanje.
|
|
|
|
