Ali ste vedeli...?
da v Sloveniji stoji najvišji industrijski dimnik v Evropi? S tem nazivom se ponaša dimnik termoelektrarne v Trbovljah, ki je visok kar 362 m. Z njegovo izjemno višino so hoteli preprečiti onesnaževanje nižjih plasti zraka in zadrževanje le tega v ozki dolini, v kateri ležijo Trbovlje.
|
|
10.10.2005 - 10. VINOTOK 1920, DAN SPOMINA IN OPOMINA
Letos mineva že 85 let od tistega dne, ko smo Slovenci izgubili
velik del našega narodnega ozemlja. Izgubili smo našo zibelko, Korotan,
Gorotan, Karantanijo in pozneje Koroško. Nekdaj je ta dežela predstavljala v
političnem, pa tudi v geografskem smislu središče Slovencev. Toda naše
narodnostne meje so se v dva tisoč letih hudo skrčile. Vsakih sto let, se te
meje pomikajo vedno nižje, pa tudi višje, odvisno od perspektive oz. od
smeri iz katere to gledamo. Pomikajo se s severa proti jugu. Pomikajo se z
zahoda proti vzhodu. Pomikajo se z vzhoda proti zahodu. Pomikajo se z juga
proti severu. Čez koliko let se ne bodo imele več kam pomikati?! Odvisno je
predvsem in samo od nas samih!
Kje si danes – naš Korotan?! Tam smo pred 1300 in še več leti v
slovenskem jeziku izbirali in ustoličevali svoje slovenske kneze in vojvode.
Imeli smo svojo večo, prvo obliko slovenskega parlamenta! Imeli smo svoje
koseze! Imeli smo svoje domače pravo – Institutio Sclavenica, ali slovensko
pravo! Danes je središče Slovencev pomaknjeno kakšnih 120 kilometrov južno
od nekdanjega. Žal! Samo v 20. stoletju smo zgubili toliko ozemlja, da je to
resnično zaskrbljujoče. Izgubili smo ga spet povsod, prav na vseh štirih
straneh neba! Čeprav so nas zelo dolgo prepričevali drugače. Sploh glede
ozemlja na naši južni narodnostni meji. Tam meja dolgo sploh ni bila
pomembna. Ker smo tako ali tako vsi bili »južni Slovani«, »bratje«,
internacionalistični delavci, komunisti, ipd. Meje pa so bile menda samo
administrativne, ravno toliko, da so pač bile. Tako so nam vsaj vseskozi
govorili.
Danes je bistveno drugače. Zaradi meje v Istri, ki se je v 20.
stoletju spet pomaknila iz juga proti severu, smo Slovenci postavljeni pred
dejstvo, da sploh več nimamo prostega izhoda na Adrijansko morje. Zanj se
moramo boriti! Buči, buči morje adrijansko, nekdaj bilo si slovensko…pravi
pesem. No, v originalu poje »nekdaj bilo si slovansko«. Pesem je pač nastala
v tistih časih, ko so nam vsi kazali le sovražnika na severu, na jugu pa smo
»menda« imeli le zaveznike. Danes se glede meje ne moremo dogovoriti prav s
temi na jugu, s Slovani, s Hrvati. Oni morje imajo, še preveč ga imajo.
Toliko, da niti ne vedo, kaj z njim početi. A jim še zmeraj ni dovolj. Če bi
se dalo, bi se zadovoljili še z nekoliko obale in z morjem tja do Hrvatinov
nad Ankaranom, ali pa do Debelega rtiča.
In zakaj je temu tako?! Dolgo vrsto let smo imeli Slovenci takšne
politike, ki so vedno bolj skrbeli sami zase in za svoje »gospodarje«, na
Dunaju, v Bumpešti, v Rimu, v Beligradu, …… v Bruslju?! Tudi v Bruslju?
Torej ni pravilno napisati smo imeli, temveč, še imamo?! Bojim se da je res
to, ta zadnje. Upam pa, da ni! Ali pa vsaj, da temu ne bo več dolgo tako!
Naj se vrnem nazaj k naslovu. Po 85. letih se bodo po Koroškem spet
kazali in napihovali ter paradirali Brambovci, člani Heimatdiensta. Čeprav
je povsem logično, da so po vseh teh letih že vsi pomrli, je članstvo v tej
organizacijo še vedno številčno. Res je, da so med njimi tudi poznejši
pripadniki nacistične stranke in tudi SS-a. Vsa njihova protislovenska
nestrpnost temelji na povsem zgrešenih zgodovinskih dejstvih, ki so jih
celotnemu avstrijskemu prebivalstvu vsilili in vcepili skozi šolski sistem.
Od Marije Terezije dalje. Temelji na dveh zgrešenih, lažnih in ponarejenih
dejstvih. Prvo je to, da smo Slovenci prišli v te kraje v 6. in 7. stoletju,
v neki množici neidentificiranih Slovanov in Nemcem (Bavarcem Švabom in
Frankom) ukradli njihovo stoletno zemljo! Drugo temelji na rasni teoriji, po
kateri bi naj bili Germani več vredni kot Slovani in smo zato torej Slovenci
manj vredni kot pa Nemci ali Avstrijci. Temu je žal nasedlo veliko, celo
ogromno Slovencev! Zato danes sploh obstaja »narod« Avstrijcev, pravilneje
ponemčenih Slovencev. Brez prestopa številnih Slovencev v ta »narod«, si
upam trditi, da Avstrijcev ne bi nikoli bilo!
Nemški Brambovci praznujejo svoj uspeh na koroškem plebiscitu že 85
let. Nič jih ne moti dejstvo, da je bil plebiscit neregularen, da je bil
celo ponarejen! Upajmo, da bomo na to temo kmalu dočakali knjigo z naslovom
Koroški blefiscit 1920. Gradivo zanjo je pripravljeno, le sponzorja ali
donatorja bi bilo potrebno najti. Če poznate koga, mu to priporočajte! Več o
tej temi pa lahko zveste na naslovu http://www.promin.si/zgodovina_koroski_plebiscit.htm.
Javnosti znana dejstva so, da je za Kraljevino SHS (Srbov, Hrvatov in
Slovencev) glasovalo 15.279 (40,96 %), za Republiko Avstrijo pa 20.025
(59,04%) prebivalcev. Že, že prebivalcev, a ne tistih iz cone A! Neveljavnih
ali neoddanih glasovnic je bilo 2.003. Samo v zadnjih treh dneh pred
plebiscitom, je bilo v volilne imenike vpisanih skoraj 5.000 dodatnih oseb,
ki svojega bivališča niso imele v coni A! Vseh oseb, ki so bile proti
določilom senžermerijske mirovne pogodbe neupravičeno vpisane v volilne
imenike od začetka vpisovanja pa do 10.10.1920, je bilo skupaj celo
neverjetnih 7.457! Verjetno ni potrebno opozoriti, da so vsi ti bili Nemci.
Zanimivo je tudi, da so avstrijski listi še 7. oktobra, torej 3 dni pred
plebiscitom navedli, da skupno število glasovalnih upravičencev znaša
34.360. Iz rezultatov glasovanja, dne 10.10.1920 pa je razvidno, da je vseh
glasujočih bilo 37.307! Glede na to, da je bila udeležba 95,79 odstotna, je
že na prvi pogled in brez posebnega znanja matematike, povsem jasno, da
nekaj hudo smrdi! Od kod so se torej vzeli vsi ti, ki jih je očitno nekaj
tisoč?! Nemci so jih pripeljali iz krajev v coni B in celo iz drugih
avstrijskih pokrajin. Medtem pa je slovenski general Rudolf Maister moral
Koroško zapustiti, ker bi baje lahko vplival na izzid plebiscita!
Danes Heimatdienstovci spet veselo praznujejo svoj uspeh na
ponarejenem plebiscitu in se nam Slovencem prešerno smejejo v brk. Pred tem,
smo jih namreč v ofenzivi Velikega travna in Rožnika 1919, popolnoma
porazili ter osvobodili vso takrat še slovensko Koroško s Celovcem in
Gosposvetskim poljem. V tem smislu torej Brambovci nimajo kaj praznovati!
Toda kar smo priborili na bojnem polju, smo izgubili za zeleno mizo!
Predvsem zaradi naivnosti in premajhne odločnosti naših politikov!
Najbrž pa Brambovci dandanes najverjetneje praznujejo nekaj
drugega. Praznujejo svoj »uspeh«. Uspeh v smislu narediti Koroško nemško.
Narediti Karnten! V teh preteklih letih jim je uspelo izbrisati okrog 85.000
Slovencev. Lahko bi rekli, da povprečno tisoč na leto! In to klub dejstvu,
da se je Koroški deželni zbor 28.9.1920, nekaj dni pred plebiscitom,
slovesno zaobljubil, \"da hoče varovati narodno in jezikovno posebnost
slovenskih državljanov in gospodarski razvoj v isti meri, kakor za nemške
prebivalce dežele, za vse večne čase\". Na to zaobljubo so pozabili takoj po
plebiscitu.
V času druge svetovne vojne, so avstrijski nacisti nadaljevali z
etničnim čiščenjem Slovencev. Za to so bili po koncu vojne spet nagrajeni s
strani zahodnih zaveznikov. Povsem enako kot po prvi svetovni vojni! Pa naj
še kdo reče, da se zgodovina ne ponavlja! Tudi tokrat smo jih vojaško
porazili. Tudi tokrat so naše čete osvobodile celotno slovensko Koroško s
Celovcem in Gosposvetskim poljem. Tudi tokrat smo se nato sami umaknili s
tega ozemlja. In tudi tokrat so Avstrijci obljubili, da bodo Slovenci v
Avstriji imeli vse pravice. O tem govori celo 7. člen Avstrijske državne
pogodbe.
Ali ima sploh smisel pisati, da temu spet ni tako?! .... Je pa
pomembna razlika! Niti po prvi svetovni vojni, niti po drugi svetovni vojni,
Slovenci nismo imeli svoje, samostojne države. Obakrat smo imeli nad seboj
še nekoga. Tokrat tega nimamo! Zato se naši današnji politiki ne bodo mogli
zgovarjati na nekoga drugega, če jim ne bo uspelo rešiti in zaščititi tistih
manj kot 20.000 Slovencev, ki so tam še obstali. In še nekaj tisoč
Windišarjev, Wendov ali Vindov, katere so Nemci prepričali, da niso
Slovenci, temveč poslovenjeni Nemci. Morda pa je rešitev prav v tem.
Avstrijcem bo potrebno razložiti, da so sami potomci Slovencev, Karantancev.
In da je bilo njihovo ponemčenje le vmesna epizoda, v kateri so se rešili
nasilja tujcev s severa. Sedaj pa je končno nastopil čas, da se povrnejo k
lastnim koreninam. Začnejo lahko povsem preprosto in takoj. Z učenjem
slovenskega jezika in z učenjem slovenske zgodovine. Pa ne uradne, temveč
tiste o avtohtonem izvoru Slovencev na ozemlju srednje Evrope! Zakaj pa ne
začnemo enkrat misliti široko?! Če se lahko v sosednjih državah učijo
popolne nesmisle in laži o naši zgodovini, zakaj jih mi nebi naučili
resnice?! In jim pomagali da se osvestijo!
KOROTAN
Tam, kjer Tirolsko s Solnograjskim meji,
Tam Veliki Klek nam naš stari stoji.
Vedno slovenski bil je in bo,
In vsa dežela, ki z njega uzre jo oko.
O, Korotan stari, Korotan večni,
Ne bo več držala te tujčeva pest,
Povrnejo k tebi spet dnevi se srečni,
Izginil bo vsak, kdor bil ti je bes.
Od Drave bistre leden'ga izvira,
Od jezer deviških do vrhov gora,
V nebo spet vzpenja se prastara vera,
Da vedno bo tu le Slovenec doma.
Gozdovi pretemni, polni skrivnosti,
Reke in zemlja in veter in čas,
Vi rodu ostali ste svojemu zvesti,
Skoz' stotine let šepetate naš glas.
Jezera čista, jezera vilinska,
Dom tisočih sanj in tisočih muk,
Ne bo vas več skrunila roka tatinska,
Odsekana padla bo drugim v poduk.
Padel bo tujec predrzni nemčarski,
On, ki pozabil je na svoj rod,
Odnese nazaj ga naj veter bavarski,
Da dalje med Švabi bo delal si pot.
In ta zemlja ostala bo večno,
Le zemlja slovenska, neizbrisana moč,
Beseda bo naša odmevala srečno.
Tu v Korotanu, ko preženemo noč.
|
|
|
|
