Ali ste vedeli...?
da je slovenski ultra-maratonski plavalec Martin Strel preplaval že pet velikih svetovnih rek - Donavo, Parano, Mississipi, Jang-ce in Amazonko! S svojimi plavalnimi dosežki se je Martin Strel večkrat vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov.
|
|
23.11.2005 - 23. LISTOPAD - DAN GENERALA RUDOLFA MAISTRA
Kar sedeminosemdeset let je moralo preteči, da sta vloga in pomen prvega
generala slovenske vojske, Rudolfa Maistra, končno dobila tisto mesto, ki si
ga nedvomno zaslužita. Brez generala Rudolfa Maistra, Maribor ne bi bil
slovenski. Zanesljivo ne bi bilo slovensko niti ozemlje vzhodno od toka reke
Drave. Posledično bi tudi Prekmurje ostalo na Madžarskem, saj bi bilo s tem
odrezano od ostalih Slovencev. Ob tem moramo omeniti, da v Ljubljani niti
vedeli niso, da v Prekmurju živijo Slovenci. Prvo politično \"bližnje
srečanje\" kranjskih in prekmurskih Slovencev je bilo v Ljubljani 13. Grudna
1918. Takrat sta predstavnika prekmurskih Slovencev Mihael Kühar in Ivan
Jerič prišla na pogovor k predsedniku Narodne vlade Josipu Pogačniku z
zahtevo, naj vojska Države SHS zasede Prekmurje. Po Jeričevih spominih je
sestanek potekal takole: \"Kje pa se nahaja ta pokrajina? Ko sva mu
razložila, naju je zopet vprašal: Pa tam živite Slovenci? Sedaj sva mu midva
začudeno pritrdila.\" Toliko o zanimanju in vedenju Narodne vlade v
Ljubljani, o oddaljenejših slovenskih pokrajinah. V kolikor bi slučajno
Prekmurje bilo namesto k Madžarski, priključeno Hrvaški, tako kot se je leta
1929 zgodilo z Medmurjem, bi bili Prekmurci danes zagotovo Hrvati, tako kot
so danes tudi »Medjimurci«. Lahko pa na podlagi poznavanja dogajanj po prvi
svetovni vojni in glede na zahteve avstrijskih Nemcev po celotni deželi
Koroški in tudi Štajerski, z veliko gotovostjo sklepamo, da bi v primeru, da
takrat ne bi bilo generala Maistra, celo celotna Štajerska ostala v
Avstriji. Narodna vlada v Ljubljani bi ravnala najverjetneje povsem enako
kot je dejansko ravnala v primeru Koroške. Storila ne bi nič in bi le
čakala, da nam Slovencem pripade, »to kar je naše«, na mirovni konferenci,
torej za zeleno mizo kot temu pravimo.
Dogodki so pokazali, da je bilo takšno mišljenje Narodne vlade v Ljubljani
popolnoma napačno. V mednarodnih odnosih se le redkokdaj uveljavlja načelo
pravičnosti. Sploh pa ne tedaj, kadar si določeno ozemlje lastita dve državi
ali dva naroda. Takrat se najpogosteje uveljavlja načelo dejanskega stanja.
Tisto kar ena stran drži v svojih rokah, bo najverjetneje tudi obdržala ob
razmejitvi in na mirovni konferenci. To pa pomeni, da bi Slovenci obdržali
(in ga na Štajerskem, ter delu Koroške, v Mežiški dolini in Dravogradu tudi
smo!) tisti del ozemlja, na katerem bi bila vzpostavljena naša oblast in ki
bi ga nadzorovala slovenska vojska! Če bi Narodna vlada prisluhnila načrtom
generala Maistra, namesto da jim je nasprotovala, bi danes bil slovenski
tako Celovec, kot Beljak, Velikovec, Pliberk in Labot, pa tudi Gosposvetsko
polje s Knežjim kamnom, Vojvodskim prestolom in Krnskim gradom, simboli
starodavne slovensko-karantanske državnosti! Res je general Maister s svojim
Labotskim odredom, skupaj z ostalimi štirimi, Koroškim, Jezerskim,
Ljubeljskim in Jeseniškim, v začetku Rožnika 1919, praktično vse te kraje
dejansko osvobodil, toda žal slab mesec dni prepozno. Lahko da tudi ni bilo
prepozno, samo v tem primeru bi odločnost zadržati osvojeno, morala biti med
slovenskimi politiki bistveno večja kot je bila. Katera država in kateri
narod razen slovenskega se je v svoji zgodovini umaknil iz ozemlja, ki ga je
nadzoroval ter obvladoval in ki mu je tudi zgodovinsko pripadalo?! Slovenci
smo to storili celo dvakrat. Ponovno po drugi svetovni vojni! Slovenska
politika, vsaj njen vrh, odločnosti zadržati v svojih rokah, to kar je naše
in kar nam pripada, ni imela, ne po prvi, ne po drugi svetovni vojni. Imel
pa jo je general Rudolf Maister, ki je bil razen tega, da je bil vrhunski
vojaški strateg in organizator, tudi večji politik, kot celotna Narodna
vlada. Že samo s pogodbo Maister – Passy, je storil več kot vsi politiki v
Ljubljani. Žal pa je bil preveč vojak in je kot tak brezpogojno upošteval
povelja nadrejenih, zato mu v misli ni prišla ideja, da bi v Ljubljani
prevzel oblast, si podredil omahljivo Narodno vlado ter nato osvobodil
celotno slovensko Koroško. Seveda mu tega nikakor ne moremo zameriti.
Potrebno pa se je zavedati, da je storil vse in še več, kot je bilo v
takratnih razmerah mogoče storiti. Boriti se je moral s pravim sovražnikom
in še z »notranjim sovražnikom«, Narodno vlado, ki ga je v njegovem boju
ovirala in omejevala.
Njegovih dejanj in dosežkov nikoli ne bomo mogli dovolj ceniti, lahko pa jih
vsaj poskušamo. In lahko se iz tega veliko naučimo. O generalu Rudolfu
Maistru bi se moral podrobno seznaniti vsak, ki se v Sloveniji želi
ukvarjati s politiko. Gre za izredno pomembno politično zgodovino Slovencev.
Toda namesto da bi se Maistrova odločnost in junaštvo, izjemno visoka
narodna zavest in vojaška genialnost, vizionarstvo ter njegova izredna
dejanja, vtkali v narodni spomin, so nam ga načrtno zamolčali in skoraj
skrili, ker se ni vklapljal v protislovenske načrte sprva srbske kraljevine,
nato pa v načrte internacionalističnih komunističnih ideologov. Vsem je bil
trn v peti in moteči element. Tudi med drugo svetovno vojno so se zgodili
izredno podobni dogodki, kot v času generala Maistra. Pred koncem vojne je
prišla v Slovenijo posebna »delegacija« z juga z nalogo, da vodi slovensko
partizansko vojsko, češ da je Slovenci nismo sposobni voditi sami. V
sumljivih okoliščinah je bil ubit poveljnik slovenske vojske, Franc Rozman
Stane in še nekaj pomembnih komandantov, zlasti s Primorske (Srebrnič,
Kravanja, Lamut, Premrl). Po koncu vojne in osvoboditvi skoraj celotnega
slovenskega narodnega ozemlja na Primorskem in na Koroškem, kljub obljubi
takratnega političnega vodstva (Tita), nismo dobili slovenske vojske. Že
obstoječa slovenska vojska, je bila enako kot v času generala Maistra
razpuščena in preoblikovana ter kot taka ponovno vpeta v jugoslovansko
vojsko. In takrat še naša vojska, ki pa so ji že poveljevali tuji
poveljniki, se je enako kot v Maistrovem času, po tujem povelju, umaknila iz
krajev, ki jih je osvobodila in jih prepustila sovražniku brez boja!
Razumljivo je, da v takšnih razmerah Maister tudi po drugi svetovni vojni ni
mogel dobiti pravega priznanja. Ko je prišel na obisk v mariborsko občino,
visok partijski funkcionar Kraigher, so morali Maistrov kip odstraniti iz
občinske zgradbe. Pa ne le od tam, moral je celo iz mesta, na podeželje!
Dobrega pol stoletja je minilo, preden smo Slovenci sploh dobili celovit
vpogled v osebnost generala Rudolfa Maistra in spoznali njegovo vlogo v
zgodovinskem dogajanju prve svetovne vojne. V tem obdobju je velik slovenski
general, pokončen mož, ki ni nikdar upogibal hrbta, ali se celo klanjal
tujim idealom, prerasel v legendo. General Maister ni bil človek, ki bi bil
čakal, da se bo brada spečega kralja Matjaža devetkrat ovila okoli mize, sam
je postal njegov živ, enakovreden nadomestek iz mesa in krvi!
General Rudolf Maister
Njegov veliki, neustrašni in uporni duh, je bil vseskozi prisoten med
pokončnimi Slovenci. Kljub pritiskom in zanikanju njegove vloge, ni nikoli
ugasnil. Leta 1963 so Zavrčani postavili na Zavrhu 24 metrov visok lesen
stolp in ga poimenovali po Maistru, njemu pa so tudi posvetili spominsko
ploščo pod razglednim stolpom. Leta 1986 so ustanovili Turistično društvo
Rudolf Maister – Vojanov, Zavrh. 14. Kimavca 1986, je slavnostni govornik
Zmago Poreka, zadnji predsednik Zveze borcev – prostovoljcev za severno
mejo, pred Maistrovim reliefom in novo spominsko sobo v zanosnem govoru
dejal: \"Odločnosti generala Maistra in pogumu njegovih sobojevnikov, ki so
se utrujeni od štiri letnega vojskovanja z različnih front vračali v
domovino, prav njim se moramo zahvaliti, da so namesto na svoje domove
krenili na domačo slovensko fronto in nam priborili sveto zemljo naših
pradedov. Po teh severnih slovenskih krajih bi se ne šolali v domačem
jeziku, tovarne na teh tleh bi ne bile slovenske, potujčevali bi nas
zagrizeni sovražniki in bili bi jim kakor že prej (podlaga tujčevi peti).
Naša prelepa slovenska pesem bi bila udušena in zvonka govorica zamolčana.
Nas nekdanjih Maistrovih borcev je še bore malo. Smrt nas kosi zaradi
visokih let in bolezni. Dajte, pomagajte nam, da bomo čimprej postavili
svojemu ljubemu poveljniku dostojen spomenik. Vsi, ki še živimo, bi
neznansko radi stali ob odkritju v pozoru pred Tvojim spomenikom, naš
general... Mi Maistrovi borci smo ponosni na vas, ker ste njemu in nam na
čast uredili na Zavrhu spominsko sobo in ga reliefno upodobili. Sprašujem
se, kje je Maribor? Zakaj še čaka? Hvala Vam!\"
72. brigada slovenske vojske ob dnevu generala Maistra, 22. Listopada 2005
v Mariboru>
Maistrovim borcem se je želja izpolnila 10. Vinotoka 1987, ko so na
Leninovem trgu v Mariboru postavili Maistrov spomenik. Nekaj let kasneje se
je tudi revolucionar Lenin moral umakniti generalu Maistru in omenjeni trg
je postal Trg generala Maistra. Vloga in pomen generala Maistra sta se z
leti po osamosvojitvi vendarle povečala. Še zmeraj pa se naši otroci in
mladina več učijo o srbski zgodovini, kot pa o tem, kar je za Slovence
storil general Maister in njegovi bojevniki, prostovoljci! Danes ima Maister
in njegovi borci več spomenikov in spominskih plošč, od Zavrha, Šentilja,
čez Maribor, Kamnik in Ljubljano do Unca pri Rakeku. Po njem je poimenovana
vojašnica generala Maistra v Mariboru in tudi 72. brigada slovenske vojske
ima praznik na dan 23. Listopada, ko je Maister v Mariboru razorožil nemško
Zeleno gardo. Ta dan je tudi dan mestne občine Maribor, od letos pa končno
tudi državni praznik!
Trg svobode v Mariboru, 22. Listopada 2005
Na istem trgu je General Rudolf Maister spremljal mimohod svojih čet pred
mariborskim gradom ob proslavi zedinjenja 15. Grudna 1918
General Maister in njegovi bojevniki, prostovoljci v boju za severno mejo,
zaslužijo dostojno mesto v slovenski zgodovini. Vsi skupaj z velikim
generalom živijo v nas potomcih. Mi, ki živimo danes, se lahko zahvalimo
prav borcem za severno mejo, da živimo v slovenskem Mariboru in Štajerski,
pa tudi temu, da danes sploh obstaja Republika Slovenija. Nikoli ne smemo
pozabiti na smisel njihovega boja in na njihove dosežke! Zato naj bo
izročilo Maistrovih borcev negovano dokler bo na zemlji prebival narod
Slovencev!
|
|
|
|