Slovenski denar za uničevanje identitete Slovencev

Blišč in beda slovenskega filma

Balkanizacija slovenskega filma je bila eden največjih uspehov srbske tajne službe Kos pri razkrajanju slovenske narodne identitete v času nekdanje Jugoslavije. Ostala je tudi po osamosvojitvi Slovenije. Njene predstavnike skrbi še zlasti predlog o komisiji, ki bi nadzorovala upravičenost filmskih del financiranja iz slovenskega filmskega sklada (prispevek našega sodelavca).

 

Nedolgo od tega so naši rojaki v Avstraliji protestirali proti uvrstitvi »slovenskega« filma z naslovom Odgrobadogroba na filmski festival v Sydneyju. Film je izdelek režiserja, ali boje »režiserja«, Jana Cvitkoviča, po očetovi strani srbskega porekla. Njegovo srbsko poreklo ni sporno, sporna pa je vsebina njegovih filmov, vkaterih prikazuje Slovence in Slovenijo v balkanski in ponižujoči podobi. Najbolj sporno je seveda dejstvo, da financira izdelavo njegovih filmov slovenski filmski sklad .Gre za dediščino iz časov, ko je bila na vladi prosrbska LDS, ki je bila zgolj orodje srbske tajne službe Kos. Vse to je dovolj razvidno iz reakcije njenega lobbyja v Ljubljani na protest rojakov iz Avstralije (povzetki so iz ljubljanskega dnevnega tiska)

 

 

Igralka Metka Gabrijelčič v filmu Vesna (1953). Slovenski film je bil v tistih letih kljub komunističnemu režimu še slovenski. Kasneje je postal balkanski, kar je še danes.

 

Ljubljanski dnevnik Delo je dne 15. junija 2006 s pompoznim naslovom in podnaslovom objavil odmev na protest Avstralske slovenske konference (ASK), ker je bil Cvitkovičev film s podporo slovenskega filmskega sklada uvrščen na festival v Sydneyju: »Odgrobadogroba je balkanski film« (navedeno kot »senzacija« iz protestnega pisma avstralskih rojakov), Majda Širca (poslanka LDS): Predlagana komisija je grob poseg v svobodo ustvarjanja. V svojih nadaljnih komentarjih se je Delo naslanjalo na ljubljanski Dnevnik. Iz njegovega pisanja povzemamo nekaj ključnih navedb.

Predsednik ASK Florian Cvetko Falež se v svojem protestnem pismu med drugim sprašuje: "Je Jan Cvitkovič, režiser in scenarist filma, Slovenec? Je ime glavnega junaka, Pero, slovensko?" piše časopis Dnevnik. Tajnica ASK Jožica Gerden pa v protestnem pismu, ki ga prav tako povzema Dnevnik, piše, da je slovenski filmski industriji vseeno za Slovenijo in njeno podobo v svetu, in še: "Svetovni slovenski kongres smo prosili, da naslovi na vlado pobudo o ustanovitvi komisije, ki bo preučila slovensko filmsko produkcijo. Potrebujemo intelektualno telo, ki bo odgovorno za predstavitev slovenske kulture in dediščine, še posebej zdaj, v EU. – Predlog o komisiji je srbsko Kos najbolj zaskrbel, saj bi s tem prišla pod nadzor dosedaj povsem nekontrolirana poraba sredstev iz republiškega filmskega sklada.

Režiser Jan Cvitkovič je nastali zaplet komentiral za list Dnevnik takole: "Pripadniki bele avstralsko-slovenske rase so ugotovili, da film Odgrobadogroba ni primeren za predvajanje v Avstraliji. Cenim njihove parapsihološke sposobnosti, saj so do tega zaključka prišli, ne da bi si film ogledali." – Opozarjamo na oznake “bela avstralsko-slovenska rasa«, »parapsihološke sposobnosti«, ki si jih normalna slovenska pamet ni spodobna izmisliti in so očitno samo nebogljen produkt jugoslovanske oz. srbske ideološke delavnice.

Režiser Damjan Kozole meni, kot ga povzema Dnevnik, da sodobni evropski, ravno tako slovenski film, predvsem odkriva človeške in družbene anomalije in se sooča z realnostjo, ki je naši zdomci očitno niso pripravljeni priznati, ter dodaja: "Morali se bodo sprijazniti, da filmska umetnost ni le promocija domovine, tega niso zahtevali od filmarjev niti v najbolj totalitarnih časih." Poziv k ustanovitvi komisije, ki bi proučila slovensko filmsko produkcijo, Kozole primerja z "Goebbelsovimi metodami".- Primerjava z Goebbelsom razkriva v resnici še mnogo več. Najdemo jo namreč v žargonu najbolj divje protislovenske gonje, ki jo je v letih osamosvajanja Slovenije iznašal beograjski tisk.

Ob gornjih primerih je očitno, da imamo pri vsej zadevi opraviti bodisi s srbskim lobbyjem, ki se je pod vlado LDS polastil ključnih položajev v Sloveniji, ali še bolj verjetno s srbsko obveščevalno službo. Slednja nosi še vedno svoje staro ime Kos (kontra obveščevalna služba), kot tedaj, ko je bila še v sklopu jugo-armade. Vendar je to ime nekakšen tabu, ki si ga slovenski tisk ne upa omeniti. Pa tudi zastrašeni slovenski ljudje si ga ne upajo izgovoriti (bojijo se za svojo službo).

Tudi dejstvo, da se je prav ljubljanski Dnevnik tako odločno zavzel za »režiserja« Cvitkoviča, ni naključje. List je bil namreč že v času Jugoslavije povsem v rokah Kosa. Pri osamosvajanju Slovenije je njegov urednik Miran Lesjak v svojih člankih vztrajno nasprotoval osamosvojitvi Slovenije in slovenske ljudi z bolj ali manj z bolj ali manj prikritimi grožnjami pozival, naj ostanejo v Jugoslaviji.

Poglejmo še druge, bolj ali manj montirane izjave. V njih spet prepoznamo nekatere ključne besede, ki so bile značilne za staro politiko Beograda, usmerjeno v pojugoslovanjenje (posrbljenje) narodov v nekdanji balkanski tvorbi. Novinar in kritik Zdenko Vrdlovec meni, da so "največja nesreča za slovenske filme ravno civilna združenja, ki se zavzemajo bodisi za krščansko moralo bodisi za čistunski nacionalizem", in dodaja, da bi bila "neumnost nasesti miselnosti civilnih pobud" in ustanoviti omejeno komisijo. – V tej izjavi sta tipični besedi »krščanska morala« in »čistunski nacionalizem«, ki ne razodevata zgolj srbskega sovraštva nasproti Slovencem, temveč tudi ideologijo framasonskih krogov. Ti krogi si prizadevajo namreč za »multinacionalno« in »multietnično« družbo in delujejo proti vsakršni morali in vrednotam, kar ne zadeva samo krščanskega izročila, marveč je tudi temelj obstoja posameznih narodov.

In dalje! Znana poslanka LDS Majda Širca sodi, da gre za "hud poseg v svobodo umetniškega izražanja in hkrati tudi za izraz skrajnega nezaupanja slovenskim ustvarjalcem". In še: »Vsakdo ima sicer pravico izraziti svoje stališče in mnenje do umetniških stvaritev, vendar gre v primeru protesta predsednika ASK Floriana Faleža za nevarno pobudo, ki je naslovljena tudi na uradne institucije - ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za kulturo in predsednika vlade RS,« je še zapisala poslanka. V protestni izjavi zoper film, ki naj bi prikazoval Slovenijo v drugačni luči, kot si želijo podpisniki, se pojavlja zahteva za ustanovitev komisije, ki naj bi "čistila" ustvarjalno produkcijo. – Bodimo pozorni na izraz »nevarna pobuda«, ki spada prv tako v staro taktiko, s katero Kos po svojih zaupnikih še vedno ustrahuje slovenske ljudi.

Poslanka LDS označuje izjavo ASK kot "grob poseg v svobodo ustvarjanja, ki nas vrača v nekdanje čase nadzorovanja in kaznovanja", kot "čistunski pogled na vse bolj uspešno in v mednarodnem prostoru uveljavljeno slovensko kinematografijo" in kot "nedopustno diskvalificiranje avtorja in tudi za spodbijanje narodovega interesa". Poslanka zato pričakuje, "da uradne ustanove ne bodo podlegle tovrstni miselnosti in se bodo do nje primerno opredelile." Poslanka Širca poziva ministrstvo za kulturo, da zaščiti slovenske ustvarjalce, organizatorje festivala v Sydneyju pa uradno obvesti, da slovenska država podpira dela svojih ustvarjalcev in je vesela, da je bil film Odgrobadogroba uvrščen na festival. – Bodimo spet pozorni na žaljiv naziv “čistunski”, pa na navedbo “mednarodno uveljavljena slovenska kinematografija”. Zakaj to, da srbska Kos v povezavi s framasoni porine Cvitkovičev film na kak festival, še ne pomeni, da bi bila slovenska kinematografija res mednarodno uveljavljena.

Ker je film Odgrobadogroba na spletni strani predstavljen kot "čistokrvno balkanski", je ASK, ki je menila, da je to "žaljivo in neprimerno", protestirala pri organizatorjih. Ti so bili že na tem, da film umaknejo s programa, kar pa se po posredovanju republiškega filmskega sklada vendarle ni zgodilo (tako kot je poslanka LDS zahtevala). Nerina T. Kocjančič, vodja promocije in trženja na Filmskem skladu RS, je dogodke okrog Cvitkovičevega filma komentirala za Dnevnik z besedami: "Naši rojaki v tujini so, kar se tiče filmske kulture, ostali v času Kekca." In: "Njihova podoba o Sloveniji je idilična in takšen bi moral biti tudi slovenski film," dodaja Kocjančičeva, ki meni, da to pravico imajo, nimajo pa pravice onemogočati promocije in trženja slovenskih filmov v svetu. – Odgovor funcionarke je nesramen in žaljiv, saj označuje avstralske rojake naravnost za miselno zaostale. Torej, povsem v balkanskem slogu! Očitno je, da surova in nekulturna funkcionarka ne izpolnjuje osnovnih pogojev za delovno mesto mesto, ki ga zaseda (verjetno še iz časa vlade LDS) in za katerega je prvi pogoj vljudnost, olika in dostojanstveno izražanje.

Rojaki v svetu imajo prav

Ob vprašanju, ali je Jan Cvitkovič Slovenec ali ne, je zadeva naslednja. Rojen je v Sloveniji, mati je Slovenka, oče pa je bosanski Srb, čigar starši so po vojni prišli v Koprivo na Krasu, menda iz Tuzle. Kot je znano v ljubljanskih kulturnih krogih, nima Jan Cvitkovič za svoje delo nikakršne ustrezne šole. Res je, njegov film Kruh in mleko je pred kakim letom prejel eno izmed nagrad na filmskem festivalu v Benetkah. Toda do nagrade ga je, očitno s pomočjo framasonskih krogov, porinila lahko le srbska Kos. V filmu so slovenski ljudje prikazani na dokaj poniževalen način, kar je bilo očitno programirano že vnaprej.

Nagrado za prvi “film” je Jan Cvitkovič prejel osebno v Benetkah. Predstavil se je občinstvu, oblečen v neke vrste vojaško uniformo, z znakom srpa in kladiva na prsih. Šlo je očitno za montažo, ki jo je zrežirala in pogojevala srbska Kos, zato da so lahko njegovo provokacijo videli preko tv po vsem svetu. Provokacija je bila v tem, da je “Slovenec” pred svetovno javnostjo nastopil s komunističnim simbolom na prsih in tako paradno osramotil svojo “lastno” Slovenijo.

Novopečenega nagrajenca je Kos že kmalu potem nagnala v nadaljne sramotilne akcije proti Sloveniji. Vse se je in se še dogaja pod geslom “svobode” umetniškega ustvarjanja. Četudi Cvitkovič nima nikake strokovne izobrazbe, je v njegovem napredovanju teklo po beneški nagradi vse gladko. Z avtoriteto umetnika, nagrajenega “v Benetkah”, je bilo primerno utemeljeno črpanje denarja iz republiškega filmskega sklada in, verjetno prisiljeno, tudi od raznih (kosovskih) direktorjev, sponzorjev. Kdo bi si le upal ugovarjati?! Avtoriteta beneške nagrade je “prepričala” tudi bolj ali manj sposobne filmske kritike, tako da so Cvitkoviča nagradili še kje. Menda celo pri Lužiški Srbih, ki nimajo sicer ničesar z balkanskimi Srbi. Toda javnost tega večinoma ne ve: Srbi so pač Srbi !?.

Tudi framasonski krogi, ki nadzorujejo vse mogoče festivale in nagrade, so po beneški nagradi imeli formalno zadosten razlog, da so umetnika Cvitkoviča (nedvomno na zakulisno srbsko pobudo) vključevali še na druge filmske festivale. Prav verjetno tudi na onega v Sydneyju. Ob tem se spomnimo podobnega primera, primera “slavnega” režiserja Kosturice, ki je, ali res samo slučajno (?), prav tako na oduren način blatil Slovenijo in Slovence. V svetu pa je “uspeval” kot velik filmski ustvarjalec. Danes nam je jasno, kdo je bil v ozadju njegovega “uspeha”.

Sramotilna akcija proti Slovencem, ki jo izvaja sam “Slovenec”, v sedanjem primeru Jan Cvitkovič, ni nekaj novega. Leta 2000, prav za 200-letnico Prešernovega rojstva, je na primer Niko Gorkič, z ljubljanske umetnostne akademije, organiziral predstavo o “razdevičenju Primicove Julije”, zato da bi perverziral največjega slovenskega pesnika. Njegovo predstavo je financiralo, dokaj značilno, kulturno ministrstvo pri takratni vladi LDS (menda 5000 DM). O “razdevičenju” je pročala srbska Mladina, drugi listi so ga zamolčali. Član LDS je bil še do pred kratkim tudi sedanji predsednik Drnovšek.

Izničenje slovenskega filma

Naj se v zvezi s slovenskim filmon ozremo še nekoliko v preteklost! Slovenska kultura je po drugi vojni, kljub jugoslovanskemu komunističnemu režimu, ponovno zacvetela. Z njo tudi film. Posnetih je bilo kar nekaj lepih in uspešnih slovenskih filmov. Prve je posnel režiser France Štiglic (*1919). Že kmalu se mu je pridružil češki begunec František Čap (*1913), Slednji je bil odličen režiser. Njegov uspeh je bil še zlasti film Vesna (1953). Toda srbska stran, verjetno že takrat njena tajna služba Kos, je z nejevoljo opazovala prodor slovenskega filma in postopoma tudi ukrepala. V svetu je bilo treba predstaviti namreč samo »jugoslovanski« film.

Ob koncu petdesetih let je bil France Štiglic že pri hrvaškem podjetju Croatia, kjer je posnel uspešen film z naslovom Deveti krug (1960). Film je bil dober, imel je velik uspeh pri občinstvu in bil tudi nagrajen na festivalu v Cannesu. Razumljivo da samo kot “jugoslovanski” film, kar je bilo nedvomno pogoj, da ga je Beograd podprl in poslal na festival. Nagrada je bila filmu podeljena verjetno že tedaj v navezi s framasoni. Šlo pa jena vsak način za odlično delo režiserja Štiglica, česar za filme sedanjega “nagrajenca” Cvitkoviča ni mogoče reči. V primeru njegovih filmov je za uradno in zakulisno podporo bistveno le to, da je Cvitkovič pač “srbske krvi”, in da pod masko Slovenca ponižuje pred svetom od srbske klike tako zelo osovražene Slovence.

Režiser France Štiglic je kasneje posnel še kak slovenski film, v katerem pa ni bilo več nekdanjega zanosa in zagona. Umrl je leta 1994. Težjo usodo je imel František Čap. Zvabili so ga v Beograd. Tam je pričakoval novega vzpona v svoji karieri, a so ga pustili životariti. Očitno mu srbska Kos njegovega dela za uspeh slovenskega filma ni pozabila in ne odpustila. Umrl je pozabljen, v Piranu leta 1972.

V Sloveniji je njegovo mesto zasedel režiser Boštjan Hladnik (*1929). Imel je vse, kar je bilo za režiserja potrebno, od ustrezne ljubljanske šole pa do izpopolnjevanja na filmski šoli v Parizu in sodelovanja s »tujimi« režiserji itd. Vse to je bilo takrat omogočeno le nekomu, ki je bil preverjen kosovec. Članstvo v partiji nikakor ni zadostovalo. Toda tip je bil brez talenta. Njegova režija je bila samo navaden gledališki oder. Filmska kritika, takrat že povsem pod nadzorom Kosa, je njegove neužitne filme označevala kot “inventive režijske prijeme”, ki oblikujejo prehode med “realnim in imaginarnim”in podobnimi frzami. V Hladnikovih filmih ni bilo nobene umetniške fantazije, nobenega veselja in niti ne resne filmske zgodbe. Njegova filmska junakinja Duša Počkaj je bila sicer dobra igralka, vendar gledališka in ne filmska. S svojimi nazaj potisnjenimi zobmi je odbijala in dokaj motila estetiko filmskih prizorov… Hladnik ni imel v sebi nikakega doživetja in ga vsled tega tudi ni mogel vnesti v svoje filme. Zato jih je, da bi jih naredil privlačne, popopral z nekaj erotičnimi prizori. Tako naj bi bolj privabljali občinstvo. A ga niso!

Hladnikovi moreči filmi so ustvarjali poparjeno vzdušje. Med gledalci, ki so imeli še živo v spominu prijetna dela Štiglica in Čapa, se je širilo razočaranje nad slovenskim filmom. To pa je povsem ustrezalo namenom srbske Kos. Zakaj na ta način se je širilo razočaranje nad slovenskim filmskih ustvarjanjem, kar je grenilo tudi slovensko zavest in samozavest. Češ, Slovenci pa nismo sposobni za film. Ker so bili hldni Hladnikovi filmi še vedno slovenski in v njih ni bilo sramotenja Slovenije in Slovencev, jih Beograd (oziroma njegova Kos) ni pošiljal na festivale, kjer bi jim lahko, že zaradi zvez s filmskimi žirijami pod nadzorom framasonov, izposloval kako nagrado. Identiteta Slovencev ni smela v svet, tudi preko beograjskega zaupnika Hladnika ne.

Beograd je s svojo tajno službo je slovensko filmsko ustvarjanje izničil ob koncu petdesetih let. Kasnejših Hladnikovih del, ki niso nastala v svobodnem ustvarjanju, namreč ni mogoče uvrstiti v izvirno slovensko kinematografijo (kot tudi sedanjih Cvitkovičevih ne). Zatem so prišle na filmsko sceno vsemogoče anomalije. Zacvetel je Balkan, še zlasti s prisiljeno partizansko tematiko. V njej je, zato da bi srbska stran lažje izsiljevala posamene republike za denar, neredko nastopal tudi Tito. V filmu Bitka na Neretvi (režiser Veljko Bulajić, 1969) so na primer za vlogo Tita najeli ameriškega igralca Richarda Burtona. Izvedelo se je, da je prejel na roko milijon $. Milijon je morala za ta film na ukaz iz Beograda prispevati tudi Slovenija. Itd., itd.

Iz prikazanega, zgolj bežnega pregleda dogajanja na slovenski in “slovenski” filmski sceni v jugoslovanskih letih in še v letih slovenske samostojnosti je kaj jasno razvidno, da srbska Kos še vedno deluje v njej s ciljem, da pred svetom ruši identiteto in dostojanstvo Slovencev. Za ta namen je film nedvomno eno najbolj prikladnih sredstev. Nizkotno in celo prav odurno pa je, da se to dogaja ne le s podporo slovenskih kosovskih zaupnikov, temveč pa tudi s financiranjem iz republiškega filmskega sklada in verjetno še drugih skladov za kulturo. Torej z denarjem slovenskih davkoplačevalcev. Vse to v posmeh slavnostnem bobnanju ob 15.letnici slovenske “suverenosti”!